»Prihajam iz Hrvaške, vendar sem prav v Sloveniji pred dobrimi tridesetimi leti začenjal svoj posel in ga potem s sodelavci širil po vsej Evropi,« pove. Njegov poslovni imperij Orbico je največje distribucijsko podjetje v Evropi, ki zastopa številne svetovno znane blagovne znamke, zaposluje več kot 8.000 ljudi in vsako leto ustvari neverjetnih 2,5 milijarde prometa. Branko pa je še posebej ponosen, da v vseh teh letih ni zamudil z izplačilom niti ene same plače, plačilom obroka kredita banki, poslovnim partnerjem, prav tako ni imelo niti eno njegovo podjetje blokiranega računa. Vse življenje ostaja skromen in delaven. In zvest svoji mladostni ljubezni Vjekici, s katero imata dva odrasla sinova, ki tudi delata v družinskem podjetju. Branko je bil "vesel" korone, saj je bil končno več doma z ženo in je hodil z majhnim rabljenim ribiškim čolnom lovit ribe.
Prekaljeni in dobrovoljni poslovni maček pa se je lotil še enega podviga – bogato družinsko zgodovino, v kateri je bila kopica izobražencev in duhovnikov, in svojo življenjsko zgodbo je popisal v zajetni knjigi Avtobiografija. Predal se ji je enako strastno kot ustanavljanju in vodenju podjetij. Lani so jo predstavili v Zagrebu in čestitat so mu prišli tudi nekdanji hrvaški predsednik ter prijatelj Stjepan Mesić, nekdanji predsednik Ivo Josipović in aktualni predsednik Ivo Milanović, nedavno pa še v Ljubljani. Tu sta zazveneli tako hrvaška kot slovenska himna, v dvorani pa so se orosile oči Milanu Kučanu, številnim ministrom in uglednim gospodarstvenikom. Ganili so ga tudi njegovi zaposleni, ki so mu podarili lipo in prekrasno sliko z odtisi svojih rok.
»Predan sem jim z vsem srcem, in oni to vedo. Vedno poudarjam, da podjetništvo niso luksuz, letala, prestižni avtomobili in jahte, ampak skrb za ljudi. Podjetniki moramo skrbeti za to, da naši ljudje dobijo plače, da njihovi otroci jedo, hodijo v šole, kupijo potrebščine in igrače. Ko pride kriza, podjetnik ve, da je njegova edina naloga poskrbeti za svoje ljudi. Brez občutka varnosti ljudje ne bodo dobro delali, podjetje, kjer ljudje ne delajo dobro, pa ne more biti konkurenčno,« pravi Branko, ki je v štirih desetletjih ustvaril pravi imperij. Zastopa kopico največjih in najuglednejših znamk: Procter&Gamble, Philip Morris, Shell, Mattel, Johnson SC, Bolton Group, General Electric, Kellogg’s, Braun, Heinz, Wrigley, Barilla, Duracell, adidas, Elizabeth Arden, Estée Lauder, Burberry, Clinique, Olay, Max Factor and Salvatore Ferragamo … No, ima pa tudi 18 luksuznih vil z bazeni, dva hotela, 41 jaht, na katerih ni nikoli preživljal počitnic ne on ne žena, saj jih oddajajo ... »V naših podjetjih je kar tri tisoč službenih avtomobilov, vendar se po svojih opravkih vozim sam, brez šoferja,« pove Branko, skromen, delaven, a silno razgledan človek, ki obožuje vse zvrsti umetnosti. Zato jo zelo strastno podpira ter ima velikansko zbirko slovenskih in hrvaških slikarjev, med drugim njegovo podjetje štipendira kopico mladih umetnikov.
Brezskrbno odraščanje
O Slovencih
»Ste pameten, časten in priden staroslovanski narod. V Sloveniji v vseh teh letih nisem doživel nobenega razočaranja nad ljudmi. Veliko sem se naučil od njih.«
Podjetnik je bil in ostal Dalmatinec, strastno navezan na morje ter prekrasno hrvaško obalo. »Odraščal sem v Makarski. Mulci smo se podili po ulicah, za nami pa se je dobesedno kadilo, saj ceste še niso bile asfaltirane in je bilo vsepovsod za pet centimetrov na debelo prahu. Oče je bil gradbeni tehnik, služboval je v Kardeljevem, mama pa je skrbela za naju s sestro. Pri enajstih letih smo se preselili v Split, a sem ostal vse življenje navezan na Makarsko,« pripoveduje Branko in dodaja, da je bil zelo živahen otrok, ki je rad ušpičil vse mogoče vragolije, a nikoli delal škode, kaj šele da bi prišel navzkriž z zakoni.
V srednji šoli je igral nogomet za mladince v NK Hajduk. Ko pa je po treningih naokoli hitel z vespo, ki mu jo je bil kupil stric, je zaradi mokre glave po tuširanju po treningu staknil vnetje grla in ledvic. Petnajst dni je moral ležati v postelji, oče pa mu je prepovedal nogomet in mu zabičal, naj se raje prime študija. »Po srednji tehnični šoli sem šel na tehnično fakulteto v Splitu. A sem že takrat gledal, kaj bi lahko še delal in zaslužil. Leta 1968 je bila televizija še v povojih, radio je bil zakon. In ker so se veliko kvarili, sem se domislil svojega študentskega servisa za popravilo. Imel sem toliko dela, da mi je na koncu ostalo še petnajst izpitov. Vedel sem, da mi oboje ne bo zneslo, zato sem delo opustil in se lotil dokončanja študija,« se muza. S prvo službo ni imel težav, saj ga je po končani vojaščini zaposlil kar profesor, pri katerem je diplomiral.
Vržen iz partije
»Prvega maja 1970 sem kot inženir elektrotehnike začel delati v razvoju. A ker je šel vodja nabave v drugo službo in ker sem znal dva tuja jezika, so mi ponudili njegovo mesto. Naletel sem na totalen nered in v treh mesecih postavil stvari na svoje mesto. Zadolžili so me še za prodajo in sem osnoval komercialo. Kdo ve, kako bi šlo naprej, če se ne bi vmešala politika?! Čeprav je moj oče nasprotoval včlanitvi v partijo, sta se takrat dogajali hrvaška pomlad in cestna afera v Sloveniji, kar je že kazalo na tendenco po večji samostojnosti republik nekdanje skupne države.« Savka Dabčević in Miko Tribalo sta ga prepričala za priključitev partiji, a ju je centralni komite po dveh mesecih zamenjal. »Vse, ki so nas sprejeli, so vrgli ven. V službi sem sicer še ostal, a brez dela,« se spominja. Po naključju je spoznal Vica Mimico, direktorja Croatia Baterij, ki je zastopalo nemško podjetje Varta, drugo največjo tovarno baterij na svetu. Ponudil mu je novo službo in tudi v njej mu je hitro steklo. Varta jim je ponudila še zastopstvo v Bolgariji, kar se je kasneje izkazalo za preroško.
Zaupati pravim prijateljem
»V tem času se je počasi začelo kazati, da socializem ne more plačevati svojih računov, prišel je Ante Marković in dovolil prva zasebna podjetja, padel je berlinski zid, povečevala se je nelikvidnost, prišla je inflacija. S prijateljem Emilom Byro, sudetskim Nemcem, ki je, ko so Rusi prišli v Prago, iz Češke pobegnil v Nemčijo, sva se dogovorila, da ustanoviva podjetje. S 60.000 takratnih nemških mark prihranka sva šla v Švico odpret podjetje. Švico zato, ker so bili tam najnižji davki, pa še zakonodaja je omogočala 60 ali 70 dni odloga plačila blaga, kar je bilo ravno dovolj, da sva ga prodala in potem plačala račune. Že v prvem letu sva zaslužila 400.000 mark. Baterije sva prodajala po Jugoslaviji in Bolgariji,« pripoveduje Branko, ki so mu kasneje ponudili še zastopstvo kozmetike Ellen Betrix. In tako je počasi začel rasti Orbico.
Usodni klic
»V Ljubljani nas je bilo sprva dobrih deset in dobro smo delali, polni navdušenja in elana. Hitro sem se naučil slovenščine, saj se mi zdi govoriti jezik države, kjer si služiš kruh, izraz spoštovanja do države, ljudi in kulture. Tistega junijskega dne, ko me je klical direktor, da se je v Sloveniji začela vojna, sem bil ravno v Splitu. Ne meneč se za nevarnost sem se hitro odpravil v Ljubljano reševat situacijo. Zavedal sem se, da je ljubljansko podjetje vse, kar imam. Teritorialcem v bližnjem gasilskem domu v Savljah smo prodajali baterije za voki-tokije, vse drugo pa se je ustavilo. Vojna se je končala po desetih dneh, sam pa sem bil brez denarja, da plačam blago Varti. Ves svoj zadnji denar sem dal za plačilo računa, kar so Nemci še posebej cenili in nikoli pozabili, saj z njimi sodelujemo še danes. Delali smo tudi z Ellen Betrix, in ker je zastopanje za to kozmetično hišo prevzel Procter&Gamble, smo po naključju postali partner največjega distributerja. Po preverjanjih smo se izkazali za poštene, dobre in vredne zaupanja ter si počasi pridobivali njihovo zaupanje in čedalje večje posle v drugih državah,« se spominja. Najprej v Bosni in Hercegovini ter drugih državah nekdanje Jugoslavije ... In ker je del Procter&Gamble v srednji in vzhodni Evropi ter Vzhodni Afriki, so mu povedali, da imajo slabega distributerja v Bolgariji, in mu predlagali izziv. Sprejel je, ustanovil podjetje v partnerstvu in kasneje odkupil partnerjev delež. Tako so se počasi širili še v Romunijo, na Madžarsko, v Poljsko, Moldavijo, Rusijo, Ukrajino ...
Ženske so odlični menedžerji!
»Delali smo cele dneve. Vem, da to ne bi bilo mogoče brez krasnih in predanih sodelavcev. Še zdaj so z mano ljudje, s katerimi smo začeli, in cenim njihovo predanost. V našem podjetju je tudi več žensk kot moških. Zelo sem zadovoljen z njihovim delom – so zelo lojalne, predane poslu, rade se učijo in poslušajo nasvete, ne razmišljajo o tem, da bodo šle na svoje. So res krasni menedžerji. Vsak drugi moški namreč razmišlja, da bo postal podjetnik,« pove Branko, katerega desna roka je Jure Tršan, ki ga ceni in spoštuje kot svojega tretjega sina. Branko ima trenutno 47 podjetij v 20 državah, njegov cilj jih je reorganizirati tako, da bo v vsaki državi samo eno. To bo močno znižalo stroške in poenostavilo upravljanje, kar bi bila zelo gospodarna rešitev tudi za državo, vendar politiki za to še slišati nočejo. Sam se nikoli ni ukvarjal s politiko, čeprav so nekateri politiki njegovi prijatelji. Ponosen je, da je vse ustvaril sam. Priznava, da mu je bilo lažje, ker ima ob sebi svojo Vjeko, študentsko ljubezen iz Makarske.
Brezmejna podpora lepe Dalmatinke
»Mojo Vjekico poznam od malega. Njen oče je bil gradbeni inženir in šef mojega očeta. Vedela sva drug za drugega, a se nisva družila, saj sem bil jaz starejši, nato pa smo se preselili. Nikoli pa ne bom pozabil tistega dne, ko sem se kot študent tretjega letnika z vespo pripeljal v Makarsko in jo opazil kot prelepo 17-letno temnolaso srednješolko. Hitro sva ugotovila, da sva si všeč. Vjekica se je nato vpisala na pravo v Split, in tam sva bila neločljiva. Všeč mi je bilo, da ima prave vrednote, da ni samo lepa, temveč tudi plemenita, predana družini. Ko sem prišel iz vojske, sva se poročila, nato pa je diplomirala med najboljšimi v letniku. Sprva je delala, po rojstvu prvega sina Stjepana in drugega Josipa pa je ostala doma ter se posvetila družini. Moja Vjeka je najbolj srčen in dober človek na svetu. Brez nje zagotovo ne bi bil tako uspešen, saj je vsa ta leta pokonci držala vse štiri vogale hiše, ko sem delal pet dni na teden in bil z družino le dva dni. Hvaležen sem ji, da je sinova vzgojila v krasna, častna in poštena človeka. Od nekdaj pa je bilo zame najlepše vračati se domov, kjer mi Vjeka vedno znova govori: 'Voliš li ti mene?' Le kako je ne bi, ko pa je ženska z zlatim srcem! Ne glede na to, kakšne poslovne probleme sem imel, med nama je bilo vedno vse v redu. Vedno mi je stala ob strani in me podpirala,« pove Branko, ki je ženi hvaležen, da je sinova vzgojila v skromnosti.
Medtem ko so otroci hrvaške »zlate generacije«, tisti, katerih starši so nenadoma obogateli s privatizacijo, povzročali škandale z ekscesi in razkazovanjem svojega razkošnega življenja, sta Stjepan in Josip že zgodaj začela delati v skladišču, da sta spoznala vsa dela in strukturo podjetja. Naokoli sta se vozila s starim renaultom 4 in šele po koncu študija, ko sta se že dokazala in bila direktorja v podjetju, jima je oče dovolil kupiti večji audi A6. Branko se ni nikoli ponašal z materialnimi stvarmi. »Vedno iz podjetja vzamemo le od pet do sedem odstotkov dobička, drugo investiramo naprej, saj se zavedam, da moram ustvariti tako podjetje, da bodo v njem lahko delali še sinovi in vnuki mojih delavcev, ter poskrbeti, da bom lahko kljub krizam, recesijam in drugim pretresom svojim ljudem izplačeval plače,« pravi Branko, ki je racionalen na vsakem koraku.
Ribe bolje prijemajo v družbi galeba Franeta
Oblačila, denimo, kupuje v ljubljanskem Maxiju in vedno vpraša za popust. »Zakaj bi za neko stvar plačal 50 evrov, če jo lahko dobim za 30?« vpraša. In četudi uvaža kozmetiko najuglednejših blagovnih znamk, sam uporablja le kremo za okoli oči, peno za britje, losjon za po britju ... Najsrečnejši pa je bil, ko je bil med lansko korono več doma s svojo Vjeko. Hodil je lovit ribe (z rabljenim) 8,5-metrskim čolnom, v zvezi s katerim so mu prijatelji rekli, zakaj si ne kupi večjega in novega. »Zakaj pa, če je stari čisto dober. Nikoli ne gledam na čolne. Mene veseli, da prijemajo ribe in da imam že petnajst let ob sebi družbo istega galeba, ki sem ga poimenoval Frane. Vesel je, ko mu mečem sardele ali glave rib. Vjekica pa je vesela, ko pripravim 'gradele' ali dobrote izpod peke. Počasi se umikam iz poslovnega sveta in si želim še čim več takih trenutkov. Zame je največja radost kupiti dobro sliko, s katero širim svojo zbirko, ter zmagati v balinanju s prijatelji in sodelavci,« sklene.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
Komentarji