Maša Rus je šla kot prostovoljka v Peru, zdaj pa je Prlekija bogatejša za tri člane

Maša Rus iz Podgradja je v študentskih letih kot prostovoljka odpotovala v Peru in tam otroke poučevala angleški jezik. Nastanjena je bila v kraju Trujillo in nekega dne je na tamkajšnji plaži spoznala Luigija Mendeza. »Bila je nekakšna ljubezen na prvi pogled. Potem sva skupaj raziskovala državo, jaz sem šla nato domov, on pa je prišel čez nekaj mesecev za mano in sva skupaj zaživela,« razlaga Prlekinja. Mendez doda, da mu je povedala, da prihaja iz majhnega kraja, a si njene rojstne vasi in večjega Ljutomera ni predstavljal takšnih, kot v resnici sta. »Trujillo ima 1,5 milijona prebivalcev. Za primerjavo, v prestolnici Limi živi okoli 15 milijonov ljudi, tako da vedno rečem, da sem iz manjšega mesta z veliko prebivalci. Ker je rekla, da prihaja iz majhnega kraja, sem domneval, da je v Ljutomeru kakšnih 700 tisoč ljudi, a ko sem prišel v center mesta, na glavni trg, sem bil presenečen. Je lepo, ni dvoma, ampak zame je bil okoliš premajhen,« je dejal, navajen živeti v večjih mestih. Domovino je prvič zapustil pri 20 letih in se podal v Evropo. Leto dni je bil v Španiji, potem pa je za nekaj let odšel živet na Dansko, kjer se je tudi izučil za kuharja.

Od kuhinje do glasbe

Povedal nam je, da se je ob prihodu v Slovenijo spraševal, kaj bo tu počel, a se je že po tednu dni zaposlil kot kuhar. »V Peruju kot kuhar težko dobiš zaposlitev, ker jih je preveč, nasprotno kot v Sloveniji, kjer jih ni dovolj in jih vsi iščejo.« Pozneje je zamenjal še nekaj delovnih mest. Med drugim je delal v slaščičarskem podjetju in se štiri dni na teden ukvarjal s slaščicami, preostale dni pa hodil v Maribor in tam nastopal kot ulični umetnik. »Od mimoidočih ljudi sem dobival ogromno lepih komentarjev in tako sem končal kot glasbenik.« Raje se sicer identificira kot pevec, treningu glasilk posveti veliko časa, igra pa tudi kitaro, ukulele in tradicionalna perujska glasbila. Mendez glasbo tudi ustvarja.

Prvo leto skupnega življenja v Sloveniji sta preživela v ljutomerski občini, nato sta se preselila v večji Maribor, kjer se Mendez počuti udobneje. Vmes sta postala starša Zoji in Čarliju. Med drugim porodniškim dopustom se je družina odpravila na večmesečno popotovanje po Peruju. »Lepo je bilo, veliko časa smo preživeli z Luigijevo družino, po drugi strani pa je bilo obdobje našega potovanja nekoliko nenavadno, ker je bilo veliko protestov, nekatere dejavnosti so bile zaprte, pa še poplave so bile. Nam pa ni žal, med drugim smo prvič v življenju preživeli novo leto na plaži,« je opisala. Maša Rus Peru dojema kot lepo državo, s čudovito naravo in prijaznimi ljudmi, po drugi strani pa se čutiš manj varnega, pa tudi gneča se ji zdi prevelika. Prav dejavnik varnosti je eden od tistih, ki so pretehtali, da družina živi v Sloveniji. »Če v Sloveniji na ulici pustim mikrofon, ko grem na stranišče, ga ob vrnitvi še najdem tam, medtem ko bi bil v Peruju že ukraden. Tu se počutim varno in vesel sem, da lahko tudi otroka odraščata v okolju, kjer ljudje spoštujejo zasebno posest in zasebnost. Otrok ne želim vzgajati nekje, kjer si vseskozi v strahu, da te bo kdo oropal ali ubil. Zato želimo ostati tu, vsaj dokler otroka ne bosta polnoletna,« pravi Luigi Mendez. 

Machu Picchu te pusti brez besed

Med obiskom Peruja so si ogledali več mest. Mašina najljubša točka je Machu Picchu. »Gre za klasiko, a je res lepo, pogoste so tudi meglice in tega doživetja ne pozabiš. So pa tudi drugi kraji posebni, v številnih najdeš ruševine in templje.« Mendez je ostanke inkovske civilizacije obiskal že desetkrat in še večkrat bi jih. »Ta kraj je izjemen, z besedami se ne da opisati občutkov, ki te prevzemajo, in niti približno tega ne moreš primerjati s fotografijami.« Pojasnil je, da je treba v povprečju za vstopnico in prevoz do Machu Picchuja iz mesta Cusco odšteti sto evrov, medtem ko je minimalna plača v Peruju kakšnih tristo evrov. Ne glede na to, da je to tretjina njihove plače, denar ne odtehta doživetja, ko si res tam, meni. »Jaz sem na primer videl Blejsko jezero na fotografijah in je bilo lepo, ampak ko si na bližnjem hribu in gledaš jezero od tam, je desetkrat bolje. Enako je pri Machu Picchuju.« Družina je doživela veliko zanimivega, med drugim se je Maši zdelo zabavno, kako v Peruju poteka promet vsevprek, pa tudi to, da kovčke ali otroške vozičke kar privežejo na streho prevoznih sredstev in jih tako peljejo okoli. Na družbenih omrežjih sta tudi avtorja popotniškega profila Zmaj in vila, kjer zapisujeta dogodivščine s potovanj.

V našem pogovoru je Mendez dejal, da bi v idealnem svetu z družino vsako leto najraje novembra ali decembra odpotoval v Peru, ko je tam poletje, temperature pa višje od 30 stopinj Celzija. Zime ne mara, temperature so mu prenizke, a se je nekako prilagodil. Tudi v slovenščino, ki je za marsikaterega tujca velik izziv, je zagrizel. Govori slovensko, a kot pravi, predvsem preprosto. Slovenščina je njegov četrti jezik, po španščini, danščini in angleščini. »Zelo rad se pogovarjam, rad izražam svoje ideje in razmišljanja, zato se bolje počutim, če to lahko storim v španščini, danščini ali angleščini. Če grem v Sloveniji kaj kupit, nimam težav, se pa lažje izražam v drugih jezikih,« je opisal. Tudi Maša, ko je prišla prvič v Peru, ni znala špansko. »Ker tam skoraj nihče ne govori angleško, sem imela kar težave, zato sem se bila prisiljena naučiti španščine. Osnove sem pridobila že takrat, zdaj pa mi gre vse bolje, ker se Luigi doma z otrokoma pogovarja špansko in se zraven učim tudi jaz. Tako kot se on uči slovensko, ker z otrokoma jaz govorim domače,« pove Rusova.

Perujska hrana s slovenskimi sestavinami

Kaj pa kulinarika? Perujec pravi, da domače hrane ne pogreša, saj jo pripravlja tudi pri nas. Vseh tradicionalnih sestavin sicer v Sloveniji ne more dobiti, zato perujsko hrano prilagaja sestavinam, ki so na voljo. »Okus ni čisto enak, ampak je vseeno okusno, kajne Maša?« se je Luigi ozrl proti partnerici, ki je odgovorila, da zelo. Ker je že veliko potoval, je tudi spoznal precej tujih tradicionalnih jedi. V minulih letih tudi slovenske. Za prekmursko gibanico pravi, da je unikatna in jo ima rad, a vseeno ni kot perujske sladice. »V slovenski kulinariki je zaznati tudi elemente iz drugih držav,« opaža.