Prvi vampir v Evropi

Kringa je majhna, od boga in sveta pozabljena istrska vas nedaleč od ceste Pazin–Poreč. Spada v občino Tinjan, ta pa pod Istrsko županijo. Kraj najbrž ne bi pritegnil posebne pozornosti, če ne bi tam v 17. stoletju (1579–1656) živel kamnosek Jure (Giure) Grando. O njegovem življenju ni znanega kaj dosti več kot to – pa še to iz nepreverljivih virov –, da naj bi bil kot človek precej neprijeten, pa so ga zato vaščani preselili v bližino vasi. In vendar se okrog njegovega imena že stoletja pletejo legende, saj je bil prvi opisani vampir v Evropi; vsem dobro znani grof Drakula se je v romanu irskega pisatelja Brama Stokerja pojavil dvesto let pozneje.

Prva zgodba

Zlovešča zgodba, ki jo je leta 1689 v Slavi Vojvodine Kranjske opisal slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor, se je začela leta 1656 z Grandovo smrtjo. Pokopali so ga po krščanskih običajih, a še isti večer naj bi ga videl njegov prijatelj pater Grigorio, ki ga je pokopal in zanj bral zadušnico. Ko je po pogrebu vstal od večerje pri vdovi, je zagledal pokojnika sedeti za vrati in se ga silno ustrašil. Takrat se je za prebivalce Kringe začela prava nočna mora in trajala celih šestnajst let. Mnogi so Granda videvali ponoči hoditi po vasi. Kjerkoli je potrkal na vrata, je nekaj dni zatem v tisti hiši kdo umrl. Prihajal je tudi k svoji vdovi in jo posiljeval. Ker jo je bilo groza, se je po pomoč zatekla k županu. Župan Miho Radetić se je odločil ukrepati in zbrati druščino vaščanov. Odzvali so se mu Stipan Milašić, Matej Hrvatin, Nikola in Jure Mačina, Juraj Žužić, Martin Udorejčić, Nikola Krajša, pater pavlinec Grigorio (Juraj) in Nikola Nyena iz Lupoglava.

Grozljiv nočni obred

Zdaj pa si zamislimo prizor, ob katerem bi se naježil celo mojster grozljivk Spielberg: 17. stoletje, samotna vas Kringa nekje bogu za hrbtom, gluha noč in črno črna tema … Zbere se jih devet in z županom na čelu ter z dvema laternama in razpelom krenejo na pokopališče, kjer odkopljejo Grandov grob. Najdejo nerazpadlo truplo rdečega obraza, ki se jim zareži v obraz. Možé pograbi strah in se razbeže, kar razjezi župana, češ da devet živih bo pa ja opravilo z enim mrtvim. Na njegovo vztrajno prigovarjanje se možje vrnejo in skušajo truplo skozi trebuh prebiti z ošiljenim glogovim kolom, a se ta od njega vsakokrat odbije. Nakar župan vzame razpelo, govoreč: "Poglej, ti štrigon*, tu je Jezus Kristus, ki nas je odrešil pekla in za nas umrl! Ti štrigon pa ne najdeš miru!" Mrtvecu naj bi ob tem v oči prišle solze. Ker trupla ne morejo prebiti z glogovim kolom, mu Nikola Nyena poskuša odsekati glavo, a je pri tem premalo odločen. Zato pristopi Stipan Milašić in obglavi mrtveca, ki takrat zakriči in se začne zvijati kot živ, grob pa se napolni s krvjo.

* Tudi štriga, štringa, štrigo, štrigon: istrsko poimenovanje ljudi oziroma bitij, ki jim pripisujejo nadnaravne lastnosti, čarovniki (it. strega: čarovnica, lat. striga, lat. strix: sova krvoses, nočna mora)

Po tistem so možje grob zasuli nazaj, v Kringi pa je zavladal mir.

Valvasor je zapis sklenil z besedami, da je osebno govoril s tistimi, ki so bili poleg, tako da je njegovo pripoved razumeti kot verodostojno oziroma "kakor je kupil, tako prodaja". Kroži namreč več različic, ki se od njegove pripovedi v nekaterih podrobnostih razlikujejo. Tukaj zapisana natančno sledi Valvasorjevemu zapisu. Treba pa je opozoriti, da je Valvasor dvomil o nekaterih navedbah iz pripovedi prič in razmišljal, da k vdovam, še zlasti če so privlačne in mlade, hodijo v vas duhovi iz mesa in kosti. Skeptičen je bil do krvavenja mrtveca, pa tudi do nočnega trkanja na vrata v povezavi s smrtjo. Krivdo pripisuje ljudskemu praznoverju, češ da kar ljudje hočejo verjeti, se tudi v resnici zgodi.

Verjeti … kaj? To prepuščam bralcem. Ob vsem povedanem pa se vztrajno vsiljuje pomislek, kako presneto spreten in dober igralec bi moral biti nekdo, da bi vlogo štrigona uspešno igral celih šestnajst let, ne da bi ga pri tem zasačili in razkrinkali kot prevaranta. Kajti v tem primeru bi se mu resnično slabo pisalo.

Druga zgodba

Obstaja pa še ena zgodba, ki se je v Kringi prenašala iz roda v rod in ponuja povsem drugačno razlago. Po njej je bil Jure Grando pošten in marljiv človek, ki je kot kamnosek delal na svojem domu, a je postal žrtev žalostne usode. Zaljubil se je v domačinko Ivano (Ano, po nekaterih virih Rozo) in želela sta se poročiti. V tistih časih je veljala pravica prve noči, ius primae noctis (pravica zemljiškega gospoda vzeti nedolžnost nevesti oziroma spati z njo pred njenim možem), ki so jo imeli pripadniki reda pavlincev, zemljiški gospodje iz bližnjega Sv. Petra u šumi. Jure Grando naj bi se temu uprl. Upiranje oblásti ni šlo nikdar mimo brez posledic, v tistih časih pa še posebej ne: pavlinci naj bi županu naročili, da Jureta odstrani – tudi v svarilo, da bi kaj podobnega ne prišlo nikomur več na misel. Pobili naj bi ga s krampom, a je bil Jure zgolj omamljen ter je v grobu zasut začel tolči v pokrov krste in vpiti na pomoč. Kar pa je bil uporaben razlog, da so ga razglasili za štrigona – vampirja in ukazali obglavljenje. Ne gre pozabiti, da se je to dogajalo v času, ko so zavzeto lovili čarovnice, ovadba pa je pomenila skoraj neizbežno smrt. Z zverinskim inkvizitorskim mučenjem izsiljeno priznanje je pomenilo krivdo in posledično smrt na grmadi ali pod rabljevo sekiro, smrt med mučenjem pa nedolžnost, s čimer pa si čarovništva obtoženi ni mogel več pomagati. Zelo verjetno je bil take usode deležen tudi nesrečni Grando, saj ne bi bilo prvič, da so cerkveni možje na tak način prikrivali svoje nečedne rabote.

Ampak ta zgodba ponuja pomislek. Jure Grando je umrl star 77 let in precej nenavadno bi bilo, da bi se pri teh letih ženil ter branil čast svoje neveste, takrat že žene, pred pravico zemljiških gospodov.

Na pot

Zgodbo o Juretu Grandu poznam že dolgo in prav toliko časa me že vleče v Kringo, a mi zaradi mencavosti vsako leto uide čas. Skoraj v trenutku sem se odločil, da bo letos drugače.

Hlad zgodnjega septembrskega jutra je nakazoval jesen, ko sem izvlekel motor iz garaže in ga pognal v sončno jutro. Mehko je brnel proti Primorski, meni vedno najljubšemu cilju. V Kozini sem zapustil avtocesto, ker se mi zdi del poti proti Črnemu Kalu in naprej v dolino Rižane najlepši. Srce zaigra, ko pogled poboža morje in se pred menoj veličastno razgrne Istra, terra magica … Zavil sem proti Buzetu, tam pa v dolino Mirne, pod slikovitim Motovunom proti Pazinu in nadaljeval proti Tinjanu. Sonce je bilo že visoko na nebu in o hladnem jutru niti sledu več, ko je pred menoj vstala Kringa. Stare kamnite hiše v vaškem jedru, cerkev sv. Petra in Pavla z ločenim zvonikom, pod katerim je prehod na vaško pokopališče, pred cerkvijo trg. Vaška šola z vzidano ploščo s komaj še vidnimi imeni pogumnih mož, »ki so se leta 1672 na mestnem pokopališču zoperstavili vampirju Juretu Grandu in za vedno osvobodili Kringo nočne more, kot priča zapis Janeza Vajkarda Valvasorja«. Nikjer žive duše, razen delavcev, ki so obnavljali staro hišo in mi s svojim žerjavom pokvarili fotografijo vaške vedute. Pred eno od vaških cerkvic sem srečal ženico in jo nagovoril z vprašanjem, komu je posvečena, koliko je v Kringi cerkva, nato pa sem jo previdno začel spraševati o Grandu, zavedajoč se, da je to, kot bi v Rašici po nekaj stoletjih spraševal o Trubarju. Nič posebnega nisem izvedel, pa sem jo vprašal, ali kdo v vasi ve kaj več. »Kar vem jaz, vedo vsi v vasi.« Vedo pa tisto, kar so povzeli po Valvasorju in iz roda v rod morda še kaj dodali, da je bilo pripovedovanje zanimivejše. Potem je dodala, da je Grando najverjetneje prišel s stancije (posestva) Grandin (zato priimek Grando), od katerega je ostalo le še nekaj ruševin. Ko sem jo vprašal po grobu, je povedala, da ne obstaja, da pa ga je iznajdljivi vaški gostinec kljub temu pokazal nekemu novinarju, ki ni in ni dal miru … Grobovi na pokopališču da so bili med vojnama prekopani.

Nesporno je, da je Jure Grando obstajal, kot je nesporno tudi, da je devet ljudi ponoči odkopalo njegov grob in storilo že opisano. Valvasor je bil tam le nekaj let po dogodkih, zgodba je bila še sveža in živa, priče pa tudi. In ne nazadnje: tudi skupinica z imeni in priimki daje dogodkom vtis resničnosti.

Na nagrobnikih vaškega pokopališča sem zaman iskal priimek Grando – nekje bi pač morala biti pokopana njegova žena. Hči Ana in sin Nikola sta menda po teh dogodkih pobegnila v Italijo.Prevladujeta priimka Mofardin in Radetić (najbrž gre za daljne sorodnike župana Radetića). V bližini Kringe sta kraja Mofardini in Radetići, kar daje slutiti, da so bili to davni prišleki iz teh krajev in se jih je krajevno ime prijelo kot priimek. Ni bilo najti izstopajoče starih nagrobnikov, mislim, da najstarejši datira v 18. stoletje. Edino cerkvica sv. Ane na pokopališču nosi letnico 1558. Ta bi vedela povedati vse o Juretu in o tem, kar se je dogajalo v tistem času.

Nagajivi Jure Grando

Kaže pa, da Jure Grando še ni povsem brez moči in da mu ni všeč, če kdo vohlja za njim. Prav nad Kringo se je od bog ve kod privlekel preteč nevihtni oblak. Ulilo se je kot iz škafa, vmes nekajkrat slepeče blisknilo in prav blizu močno treščilo. Z motorjem sem se umaknil v podhod cerkvenega zvonika in  v takem neprostovoljnem bivakiranju moral ostati kaki dve uri. Ko se je oblak končno umaknil proti severu in je z juga posijalo sonce, sem nadaljeval pot proti Peroju, do znamenite cerkvice sv. Foške, kjer so menda zelo močna energijska polja in kjer ljudje celo ozdravljajo. Kraj s posebno zgodbo, ki ga bom zagotovo še obiskal v vremensko prijaznejših razmerah.

Ampak oblak … zaskrbljeno sem ga gledal, ko sem pri sv. Foški zajahal motor; razpotegnil se je nekje nad Bujami in Buzetom in tam obstal. Pomislil sem, da me prav potuhnjeno čaka, po kateri poti se bom vračal, da me bo dodobra opral na motorju. Opustil sem misel, da bi se vračal po vzhodni obali Istre in prek Reke proti Postojni, ker je bil pogled proti zahodu obetavnejši, poleg tega sem računal s tem, da bo, čeprav počasi, nadaljeval svojo pot proti severu, pa ni bilo čisto tako. Z Vižinade sem videl, kako se na polno zliva po dolini Mirne. Če grem zdaj proti Kopru, me bo ujel in namočil v dolini Rižane, sem razmišljal in se raje odločil za pot po dolini Mirne, od koder se je nevihta počasi umikala soncu. Prednje kolo je s še mokre ceste pobiralo vodo, da sem bil prav kmalu moker do kolen. Tudi ohladilo se je za celih deset stopinj, zato sta bila nujna postanek in preoblačenje v toplejšo obleko …

Proti jugu Istre pa je žarela sinja jasnina, kot da se ni zgodilo nič. Nekje tam daleč v svojem brezčasju ostaja Kringa, majhna, od boga in sveta pozabljena istrska vas s svojo zloveščo skrivnostjo in Juretom Grandom, kdorkoli in karkoli je že bil. Naj počiva v miru, nesrečnik.

Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.