Čeprav je bila letos konkurenca res huda, je večina prepričana, da je šla nagrada v prave roke. »Bil sem vesel, da sem bil v finalu prav z Žigo, in mislim, da je prav zaradi tega, ker sva skozi snemanje postala prijatelja, vse skupaj teklo zelo sproščeno,« pravi mladi Ljubljančan Bruno Šulman, ki je imel v šovu tako dobre kot slabe trenutke. »Pred začetkom tekmovanja sem imel že nekaj kuharskega znanja, ki pa sem ga vmes nadgradil za svetlobna leta. Prej mi je najbolj ležalo sladko, lovil sem se pri bolj tradicionalnih jedeh, za katere lahko zdaj rečem, da tudi te obvladam, a na svoj, sodoben način,« pojasni. Seveda nas je zanimalo, od kod ta velika ljubezen do kuhinje in kulinarike. »Morda je zanimivo, da prihajam iz družine, kjer se ne kuha prav veliko. Sem pa redno gledal kuharske šove in bil nad njimi navdušen. Seveda niti pomislil nisem, da bi se v katerega od njih tudi prijavil. Že nekaj let pa so me k temu nagovarjali prijatelji in na koncu sem si rekel, zakaj pa ne, ter se prijavil in uspešno opravil avdicijo,« je zadovoljen mladenič, ki natančno ve, kaj si želi početi v prihodnje. Trenutno mu veliko časa vzame študij psihologije, ob tem trenira atletiko in rad kuha. »Za študij psihologije sem se odločil zato, ker me je od nekdaj zanimalo, kako se ljudje odzivajo v danih situacijah,« pojasni in prizna, da se kot športnik ni nikoli preveč zanimal za zdravo prehrano. »O tem nisem nikoli tako razmišljal, saj me bolj kot nutricionistika zanima vrhunska kulinarika, zato z veseljem ob posebnih priložnostih preizkusim kakšno dobro restavracijo. Pri enajstih letih me je nekako začela zanimati kuharija in izmišljal sem si svoje recepte, ki so mi včasih uspeli, večkrat pa tudi ne. Mama mi je pri tem pustila proste roke. Pri nas doma nihče ne kuha, jaz pa sem začel s sladicami. Po prijavi v MasterChef Slovenija sem vzljubil tudi slane jedi in se jim začel bolj posvečati, tako da so te zdaj morda celo malo zasenčile sladice.«
Če kdo misli, da Bruno doma vsak dan kuha, se seveda moti. »To preprosto ni mogoče, saj sem zelo zaseden. Imam obveznosti do študija, šestkrat tedensko treninge atletike, pojavljati so se začeli tudi kulinarični dogodki, na katerih sodelujem. Se pa potrudim in kaj dobrega skuham ob kakšni posebni priložnosti in tako razveselim domače.«
Bruno prisega na lokalno pridelano hrano. »To najpogosteje kupim na tržnici, zelišča pa sva z mamo posadila v lonce, ki so našli mesto na terasi pred hišo. Zelišča dajo jedem prav poseben pridih, zato je še kako dobrodošlo, da jih imaš pri roki,« zdaj že dobro ve visokorasli fant, ki zase pravi, da je dober jedec, najraje pa si privošči dobro pašto. »Najboljša je domača, ki jo pripravim sam, potem pa imaš še tisoč možnosti za različne omake, kjer pride na vrsto ustvarjalnost. Večkrat s čim dobrim pocrkljam tudi dvanajstletnega brata. Čeprav sem v MasterChefu s pripravo jedi včasih zelo zakompliciral, doma ni vedno tako, se pa vedno potrudim pri videzu krožnika. Brat se mi za štedilnikom še ni pridružil, sem ga pa naučil pripraviti poširano jajce, na kar je zelo ponosen. Sicer pa mi v kuhinji pomaga na drugačen način, običajno pripravi mizo.« Bruno iskreno pove, da mu je za nekatere tekmovalce zelo žal, da se niso uspeli prebiti do finala, in čeprav je bilo to tekmovanje, so se med njimi spletle prijateljske vezi ter se družijo tudi po končanem snemanju. Gledalci se najbrž spomnijo, da je imel Žiga v eni izmed oddaj možnost, da bi Bruna poslal domov, a se, kljub temu da je vedel, kako huda konkurenca mu je, za to ni odločil in prav to ga je morda stalo zmage. »Žiga je fant na mestu in prepričan sem, da je bil vesel moje zmage, kot bi bil tudi jaz zanj. Seveda sem vesel, da mi je uspelo, in tako so bili poplačani ves moj trud in napori, ki so me spremljali skozi oddaje. Denarno nagrado bom za zdaj prihranil, gotovo pa bo namenjena za moje kuharsko izobraževanje. Najprej nameravam dokončati študij psihologije, potem pa bi si rad pridobival izkušnje v tujini, v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. Sicer pa je moja velika želja, da bi nekoč v prihodnosti imel svojo restavracijo.«