Predsednika osme slovenske vlade (2004–2008) Janeza Janše in mariborske nadškofije nismo omenili po naključju, temveč z namenom, da realno nakažemo, kje v resnici se skriva glavni vzvod, za katerega je potegnilo slovensko ljudstvo in začelo vidno ustavljati življenje Cerkve na Slovenskem. To se je najbolj razbohotilo prav v času osme slovenske vlade, ki je nasledila ero liberalne demokracije, s katero je Cerkev na Slovenskem sicer imela »poravnane vse račune«, a od države ustavno ločena Cerkev je takrat bolj ko ne stopicala na mestu. Bila je odvisna predvsem sama od sebe, kar je glede na enormno količino nepremičnin in ostalega premoženja za Cerkev na Slovenskem pomenilo velik mlinski kamen.

Gospodarsko in ekonomsko nepodkovani duhovniki so v času po osamosvojitvi prek škofijskih gospodarskih svetov in škofovske konference sicer solidno krmarili z usodo stavb, ki jih je načenjal zob časa, pa tudi sodelovanje z ministrstvom za kulturo je bilo na področju kulturne dediščine solidno. Za medsebojni dialog in dialog religij z državo je skrbel urad za verske skupnosti in šele osma slovenska vlada je začutila potrebo, da napne ušesa in prisluhne domnevnim premoženjskim tegobam ter ostalim križem in težavam slovenskega rimokatolištva.

Janševa vlada in poton Zvonov

Se spomnimo vseh »saltamortal«, ki jih je ministrstvo za kulturo v prvi Janševi vladi izvajalo samo v primeru denacionalizacije Blejskega otoka in tamkajšnje cerkvice s pripadajočim stavbnim ohišjem? Se spomnimo leta 2006, ko je novopečeni kardinal Franc Rode takratnemu premierju Janši pisal, da je italijanska družba Grassetto, na katere stran se je postavil Rode, pri gradnji predora zaradi dodatnih del pridelala za 54 milijonov evrov izgube, ki da jih namerava izterjati od Darsa? Se spomnimo primera Alojz Uran?

Prav v času prve Janševe vlade so se začeli finančno potapljati tudi Zvonovi mariborske nadškofije (Zvon 1, Zvon 2). Apetiti in načrti prevelikih kleriških oči so začeli nepovratno ovirati finančno perspektivo mariborske nadškofije in takratni apostolski nuncij v Sloveniji Abril y Castello (diplomatski predstavnik Vatikana v Sloveniji je bil med leti 2003 in 2011) je na povabilo Rodeta skupaj z nekaterimi prelati ljubljanske nadškofije pritisnil na takratnega ljubljanskega metropolita Alojza Urana, ki je v Ljubljani škofoval med leti 2004 in 2009.

Pritiski

Od Urana so najvišji predstavniki Cerkve na Slovenskem zahtevali prenos kapitala z ljubljanske na mariborsko nadškofijo, čemur je nasprotoval tako Uran kot njegov dober prijatelj, takratni finančni minister Andrej Bajuk. Kler pod intelektualnim vodstvom novopečenega kardinala je pritiskal dalje in v tistem času je Rode uspešno pritisnil tudi na Antona Jamnika, ki ga je novembra 2005 takratni papež Benedikt XVI. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Jamnik, ki je takrat že imel velike težave z alkoholom, je moral v ZDA na zdravljenje, ki ga je Cerkev na Slovenskem pometla pod preprogo oziroma se javnosti zlagala, da je Jamnik v ZDA moral zaradi dodatnega izobraževanja. Jamnik je takrat od Rodeta po naših podatkih dobil zelo jasen namig, kako bo: ali boš aktivno pristal na to, da Urana umaknemo iz Slovenije (kar se je naposled tudi zgodilo), ali pa bo celotna država izvedela, zakaj si pravzaprav moral v ZDA.

Uran je naposled, ker ni in ni želel popustiti pri prenosu financ – zvečine je šlo za kapital Metropolitane, družbe v lasti ljubljanske nadškofije –, z velikim moralnim madežem moral zapustiti državo in se preseliti v sosednjo Italijo, a se je kasneje v Slovenijo vrnil kot veliki moralni zmagovalec, Jamniku in celotni druščini, ki ga je sprva maltretirala, nato pa izdatno oblatila, pa je odpustil.

Odziv s "kmečko pametjo"

Uran, skromni škof, ni nikdar na glas povedal, zakaj se ga je prek servilnih slovenskih klerikov tako na grobo lotil njegov škofovski predhodnik v Ljubljani Rode, a nam je resnica poznana. Pa tudi za ljubljanski Dnevnik je bil rajnki nadškof leta 2017 povsem jasen: "Takrat sem se poskušal odzvati s kmečko pametjo: če je nekje neka zemlja, ki se jo lahko dobi oziroma bi jo lahko država Cerkvi vrnila, potem poskušajmo iz tega narediti nekaj dobrega na področju socialnega dela, dobrodelnosti in šolstva. Kot nadškof sem bil seveda za to, da se ohranita tako premoženje kot način gospodarjenja, da ni vse le v zraku. S prenosom lastništva nisem soglašal ravno zato, ker sem kmečki človek, ki razmišlja po kmečko: če neko stvar postaviš brez trdnih temeljev, potem je težko računati na to, da ne bo prišlo do kriz. Ljubljanska nadškofija se pač ni odločila za prenos."

Na servilnost do rimokatolištva oziroma delovanje po metodi quid pro quo s Cerkvijo na Slovenskem ni pozabila niti aktualna Janševa vlada, ki je takoj po nastopu ukinila urad za verske skupnosti in namesto njega ustanovila svet za reševanje odprtih vprašanj med RKC in Slovenijo, premier Janez Janša pa je s svojo navzočnostjo pri državnem odlikovanju Rodeta v predsedniški palači vnovič jasno pokazal, kam se postavlja: ob bok Cerkve na Slovenskem, ki ne izpusti prav nobene priložnosti, da se ne bi dobrikala in sledila vladi, ki jo vodi njihov politični zaveznik Janša. In to je poglavitni razlog za strašansko usihanje rimokatolištva na slovenskih tleh.