Na leto pri nas zaradi ene od poklicnih bolezni zboli približno 1.000 delavcev, od katerih večina ostane neevidentirana in brez vseh pravic, ki bi jim morale zaradi obolelosti na delovnem mestu pripadati, saj jih uradno potrdijo le nekaj deset.

S pravilnikom, ki je vstopil v veljavo s 1. majem, naj bi sistem za odkrivanje in registracijo poklicnih bolezni izboljšali, ustrezno pa naj bi bilo poskrbljeno tudi za tiste, ki so že zboleli. »Takšnega pravilnika do sedaj ni bilo, saj je bil stari v bistvu le seznam poklicnih bolezni. Zdaj pa smo natančno določili postopke prepoznavanja poklicnih bolezni, poleg tega je njihov nabor, ki je na nacionalnem seznamu, že sedaj posodobljen, sproti pa ga bomo še dopolnjevali,« pojasnjujejo na ministrstvu. »Zaposlenim prinaša možnost potrditve poklicne bolezni in s tem izboljšanje delovnih pogojev. Zaradi poklicne bolezni obolelemu delavcu pravilnik med drugim omogoča kritje vseh stroškov zdravstvenih storitev, ki so nastali zaradi tega, in stoodstotno nadomestilo plače v času bolniške odsotnosti zaradi te bolezni.«

Neučinkovit sistem zaradi konflikta interesov

Po prazniku dela, kako simbolično, delavci, ki so zboleli zaradi svojega dela, poklicno bolezen lažje prijavijo, za ugotavljanje vzročne povezanosti med delom in boleznijo pa je po novem v izogib konfliktom interesov pristojna neodvisna komisija. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, pravi, da je bila zakonodaja na tem področju dolgo časa povsem zanemarjena, saj je Slovenija po osamosvojitvi ukinila star jugoslovanski seznam poklicnih bolezni, nato pa »svojega« spisala šele leta 2003. »Spisan je res bil, a žal povsem neučinkovit, saj je predvideval, da je delodajalec tisti, ki mora začeti celoten proces odkrivanja in priznavanja poklicne bolezni, kar je seveda nesmiselno. Pokažite mi namreč delodajalca, in to kjerkoli po svetu, ki bo svojega delavca, potem ko mu bo ta potarnal zaradi zdravstvene težave, ki bi lahko bila posledica dela oziroma delovnega okolja, poslal k specialistu medicine dela, da poklicno bolezen tudi potrdi. Iluzorno je to pričakovati, saj s tem na neki način priznava krivdo in tvega zahtevo po odškodnini.«

Samo dva odstotka prijav od delodajalcev

Delodajalec pa, razlaga strokovnjakinja za poklicne bolezni in mobing na delovnem mestu, ni edini, ki se znajde v konfliktu interesov – tam je tudi zdravnik medicine dela, ki potrdi, ali pri delavcu dejansko gre za poklicno bolezen. »Neposredno ga namreč najame delodajalec, specialist pa z morebitno potrditvijo v bistvu obrne hrbet tistemu, ki ga po pogodbi plača, zato tvega odpoved pogodbe. Kako naj bo korekten do delavca in delodajalca? To ni mogoče. Zato zadnja tri desetletja v Sloveniji nismo ravno odkrivali poklicnih bolezni.«

Novi pravilnik se v postopku odkrivanja poklicne bolezni izogne konfliktu interesov, in to tako, da iz postopka izloči specialista medicine dela, ki je poslovno vezan na neko podjetje. Njegovo vlogo prevzema komisija, v kateri bosta sicer dva specialista medicine dela, ki pa nista nikdar sodelovala s podjetjem, iz katerega prihaja delavec, in zdravnik, ki se ukvarja s poklicno boleznijo delavca. »Ker ni pričakovati, da bi delodajalci prijavljali možnost poklicnih bolezni pri svojih delavcih, saj celo v državah, kjer poklicne bolezni sistemsko odkrivajo že pol stoletja, delodajalci to samoiniciativno storijo zgolj v dveh odstotkih, bo poslej torej samo od delavca odvisno, ali se bo odločil za začetek postopka ali ne.«

Odrezani od soodločanja

Toda delodajalci nad pravilnikom, ki je bil objavljen že konec februarja, niso niti malo navdušeni, hitenja pri njegovem sprejemanju zaradi grozeče tožbe Mednarodne organizacije dela tudi ne sprejemajo kot izgovor. »Reprezentativne delodajalske organizacije, članice Ekonomsko socialnega sveta (ESS), se strinjamo, da je nujno urediti postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni, vendar osnutka, ki so nam ga predstavili sredi januarja, nismo podprli, saj je bil v določenih delih vsebinsko neustrezen, poleg tega je odpiral preveliko število vprašanj in pomislekov, ki so z delodajalskega vidika izjemno pomembna,« so se odzvali v Združenju delodajalcev Slovenije (ZDS) in zahtevali, da oblast pravilnik pred sprejetjem z njimi in ostalimi članicami ESS uskladi. Najbolj jih je zmotila popolnoma izključena vloga delodajalca v celotnem postopku ugotavljanja poklicne bolezni.

V Obrtni zbornici Slovenije (OZS), ki je tudi članica ESS, priznavajo, da je ministrstvo v precejšnji meri le prisluhnilo njihovi pobudi, da je treba delodajalcu omogočiti aktivnejšo in ne zgolj obrobno vlogo. »Delodajalske organizacije smo namreč vztrajale, da mora interdisciplinarna skupina strokovnjakov v postopku ugotavljanja poklicne bolezni opraviti ogled delovnega mesta, delovnih prostorov in delovnega okolja pri delodajalcu. Poleg tega mora tudi opraviti razgovor s strokovnim delavcem za varnost pri delu, izvajalcem medicine dela ali drugo osebo, ki sodeluje pri zagotavljanju varnosti pri delu na delovnem mestu, za katerega se sumi, da je vzrok za poklicno bolezen, če to predlaga delodajalec.«

Je pričakovati porast odškodninskih zahtevkov?

Kljub njihovim pripombam pa v pravilniku še vedno obstaja dolžnost določenih oseb za obveščanje delavca o možnosti, da gre pri njegovi bolezni za poklicno bolezen. »Med temi osebami so npr. sindikalni zaupnik ali delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu, strokovni delavec za varnost in zdravje pri delu, delodajalec ali inšpektor, pristojen za delo, ki skladno z načeli varovanja osebnih podatkov ne smejo in tudi ne razpolagajo s podatki o delavčevi bolezni, zato tudi ne morejo delavca opozarjati o možnosti, da gre za poklicno bolezen. Prav tako te osebe, še sploh pa ne delodajalec, niso strokovnjaki zdravstvene stroke in nimajo ustreznega znanja s tega področja. Še posebej problematično pa se nam zdi, da pravilnik ne dopušča možnosti pritožbe ali kakega drugega pravnega sredstva zoper ugotovitev komisije o potrjenem obstoju poklicne bolezni. Že iz samega pravilnika namreč izhaja, da bo ta ugotovitev predstavljala podlago za odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega oziroma pokojninskega in invalidskega zavarovanja.«

Čeprav to iz pravilnika neposredno ne izhaja, pa na OZS opozarjajo še na problematiko regresnih zahtevkov. »Ugotovljena poklicna bolezen delavca bo skoraj zagotovo generirala tudi nekatere regresne zahtevke javnih zavodov, tako Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) kot tudi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) do delodajalcev, zelo verjetno pa tudi odškodninske zahtevke delavcev. Seveda bo delodajalec tudi v takšnih postopkih lahko izpodbijal tožbene zahtevke, ki bodo temeljili na predhodno ugotovljeni poklicni bolezni, toda njegov 'manevrski prostor' bo takrat bistveno ožji, kot bi bil, če bi lahko sodeloval že v postopku ugotavljanja poklicne bolezni. Zato smo predlagali, da pristojni najprej spremenijo zakonske določbe, ki opredeljujejo regresne zahtevke, in gredo šele nato v sprejetje pravilnika.« Kar pa se ni zgodilo.