Nekdanja novinarka je bila izvoljena na listi nekdanje Liste Marjana Šarca, ki se je lani združila z Gibanjem Svoboda, in na evropski ravni deluje pod okriljem politične skupine Renew Europe.
Sredi mandata ste postali mama. Kako usklajujete materinsko vlogo z vlogo evropske poslanke?
Kot vsak zaposlen starš imam lažje in težje dneve. Slabost je, da je moja služba v tujini, ampak se da. Čeprav sem fizično bolj utrujena, mi je starševstvo vlilo celo več energije in volje pri delu. Nisem pa edina mlada mamica v Evropskem parlamentu, saj smo štiri že samo v naši politični skupini. Želela bi si, da bi to postalo nekaj normalnega tudi na državni ravni, ker na evropski ni nič neobičajnega, če greš z dojenčkom na glasovanje. Res pa je, da porodniški dopusti niso najbolj urejeni. Obstaja sicer možnost varstva znotraj stavbe, kar pa se tiče porodniškega dopusta – ta v bistvu pomeni, da si lahko pol leta upravičeno odsoten z glasovanj. Imela sem srečo v nesreči, ker je bilo ravno takrat obdobje korone in sem lahko do Milinega desetega meseca delala od doma ter tako nisem zamudila praktično nobenega glasovanja. A službena podpora pri starševstvu je eno, ključna pa je tista podpora, ki jo dobiš doma.
Zaupanje v evropske institucije je na precej nizki ravni, kar se kaže tudi v volilni udeležbi. Bi bili za to, da se uvedejo neposredne volitve predsednika Evropske komisije?
Menim, da bi to lahko doprineslo k večji participaciji, ampak časovno ta sprememba žal ne bi bila izvedljiva že na naslednjih evropskih volitvah. Bi pa bilo prav. Spomnim se leta 2019, ko je bilo ogromno kolobocij okoli tega, na koncu pa je postala predsednica Evropske komisije oseba, ki ni bila na nobeni listi. Vem, da je na koncu dneva vse to politika, ampak ljudje so velikokrat upravičeno razočarani in jezni. Zaupanje je enostavno izgubiti, ponovno pridobiti pa ga je izredno težko. Tu bo treba prevzeti odgovornost in menim, da lahko največ storimo mi, ki smo del politike. S transparentnostjo, iskrenostjo in pravo komunikacijo. Ljudem je Bruselj že tako ali tako daleč … Če bi nekoga danes vprašali na cesti o Evropskem parlamentu, bi bila verjetno ena izmed prvih asociacij korupcija, tudi zaradi afere 'Qatargate'. Sama objavljam porabo mesečnega pavšala, čisto vse lobistične stike, vseh asistentov, čeprav mi po pravilih ni treba, ampak sem sama sebi postavila visoke standarde glede tega. Trudim se tudi čim bolj poljudno komunicirati z ljudmi – kjer sem, sem namreč zaradi ljudi, zato skušam biti dostopna. Dobrih zgledov v politiki manjka. Na žalost imamo veliko slabih, kar je težko spremeniti. Menim, da pa so v manjšini ravno ti slabši zgledi, čeprav so najbolj glasni. Naloga vseh nas je, da si povrnemo zaupanje ljudi.
Omenili ste lobistične stike. Ste kdaj prejeli kakšno nespodobno povabilo ali ponudbo?
»Ne, nikoli. Klicev in elektronske pošte je sicer ogromno vsak dan. Denimo sedaj, ko sem sodelovala pri pripravi akta o svobodi medijev. Stik so želeli vzpostaviti založniki, novinarske organizacije, predstavniki vlad, ampak sestajala sem se izključno s tistimi, ki so se mi zdeli primerni, da mi bo lahko vpogled v njihove potrebe, ideje in želje pomagal pri sprejemu odločitve. Na koncu dneva je bila moja odločitev neodvisna. Želim povedati, da niso vsi lobisti nujno slabi – treba pa je imeti meje in biti v stiku le s tistimi, ki delujejo na področjih, s katerimi se ukvarjaš, obenem pa zdravorazumsko presojati in hkrati vse stike objaviti. Kar pa se tiče lobistov v kontekstu plačanih potovanj ali daril, to bi po mojem mnenju morali prepovedati.«
Menite, da bi bil čas, da tudi Sloveniji pripade kakšno vodstveno mesto v evropskih institucijah?
To je odvisno od rezultata volitev in razmerij znotraj strank. Če izboljšamo rezultat in dobimo več poslancev, se mi zdi zelo realna opcija kakšno podpredsedniško mesto.
Ste se v stranki že kaj pogovarjali o kandidatu za evropskega komisarja? Kaj menite o delu Janeza Lenarčiča?
Veliko je raznih govoric, v katere se ne želim vpletati ali jih komentirati. V tem trenutku je še prezgodaj in nehvaležno o tem govoriti. Kar se tiče Lenarčiča, menim, da ima zelo zahteven resor, kljub temu da je bil marsikdo kritičen, da spet nismo dobili dovolj izpostavljenega resorja. Po številnih naravnih katastrofah se je izkazalo ravno nasprotno in menim, da dobro opravlja svoje delo.
Vaše korenine izvirajo iz Severne Makedonije, ki je prošnjo za članstvo vložila leta 2004. Kdaj bodo postopki širitve EU dobili prepotreben pospešek?
Neodvisno od tega, da moji starši izvirajo iz Severne Makedonije, me ti postopki izredno frustrirajo. Sem namreč tudi podpredsednica skupnega parlamentarnega odbora EU - Severna Makedonija in sem tako velikokrat tam in iz prve roke vem, kako se tamkajšnji ljudje počutijo zaradi tega. Ne morem niti reči, da so se zadeve v zadnjem mandatu sploh kaj premaknile. Ljudje so upravičeno jezni in tukaj je treba reči bobu bob, da je Evropska unija dala prazne obljube. Če neka država naredi vse, kar od nje zahtevaš, čeprav vmes kriterije in pogoje še spreminjaš, a še vedno ne izpolniš svoje obljube … Tako Severna Makedonija kakor Albanija sta naredili vse, kar se je od njiju zahtevalo, toda venomer prihajajo nove zahteve. Težko je ljudi prepričevati, da je evropska pot še vedno najboljša zanje. Odstotki naklonjenosti članstvu so danes izredno nizki. Ne vem, ali v EU to jemljejo dovolj resno. V parlamentu smo na to že neštetokrat opozorili in sprejeli številna stališča, ampak to ni odvisno od nas, postopki v Evropskem svetu so pač taki, da je možen veto ene države članice, nekatere potem to možnost izkoriščajo za ideološke in notranjepolitične boje. Menim, da bi morali biti bolj strogi in jasno povedati, da za to ni prostora pri pogajanjih za vstop v EU. Države kandidatke pa morajo seveda opraviti svoj del in izvesti reforme, ampak to že zaradi svojih ljudi, ne samo zaradi EU.
Ena izmed osrednjih tem, ki so zaznamovale iztekajoči se mandat, je zagotovo vojna v Ukrajini. Je evropska podpora Ukrajini neskončna in brezpogojna?
V tej vojni, tako kot v vsaki doslej, ne bo zmagovalcev, ampak samo poraženci. Če bi bilo odvisno od mene, se te stvari ne bi reševale z orožjem, ampak moramo se zavedati situacije in z vidika pomoči Ukrajini se mi zdi prav, da se jim pomaga. Marsikatera prioriteta se je tako zaradi vojne preoblikovala in usmerila v reševanje Ukrajine, kar menim, da je bilo upravičeno. Še vedno pa verjamem, da se bo na koncu razpletlo tako, da bo prevladal razum, čeprav vojni ta hip ni videti konca.
Kot nekdanji novinarki vam je blizu področje medijev. Je danes stanje na RTV res boljše, kot je bilo pred letom dni?
Vse zakonske spremembe, ki so se po referendumu končno odvile, so bile potrebne z vidika neodvisnosti tega medija in politika se sedaj ne more vmešavati v njegovo delovanje, tako kot se je v času prejšnje vlade. Tudi jaz se zaradi tega ne morem vmešavati, a verjamem, da je javna RTV zdaj dejansko javna in neodvisna ter v rokah uredništev, ki nimajo povezave s politiko. Kar se tiče tistih, ki se sedaj počutijo odrinjene ali pa da so potegnili kratko – odpuščeni niso bili, ostajajo v javnem zavodu, in ko se bodo izkazali z neodvisnostjo in profesionalizmom, bodo lahko tudi napredovali. Zdi se mi pa prav, da se to politično nastavljanje kadrov ponastavi in začne z ničle.
Ponovno se zaostruje problematika nezakonitih migracij. Kje vidite rešitve?
Skrbi me, da bo to spet samo še ena predvolilna tema, ki jo določena politična opcija spet izkorišča za nabiranje političnih točk in strašenje ljudi. Žal mi je, da se v teh letih, od prejšnje do sedanje kampanje, ni zgodilo nič konkretnega ravno zato, ker so se nekateri odločili, da bodo raje strašili ljudi in delali po svoje. Vemo, da se zaradi nekaterih nevarno populističnih voditeljev zadeve ne morejo odblokirati. Zakonodaja je na evropski ravni pripravljena že leta, a zaradi njih stoji. Frustrirajoče je gledati, kako izkoriščajo stisko tistih, ki bežijo in želijo priti na varno, skrbi me pa, da se zadeva ne bo razrešila, ampak se bomo spet pogovarjali o tem zgolj v predvolilnem duhu. Pogrešam resnično evropsko solidarnost, seveda z roko v roki z varnostjo.
Aktivni ste bili predvsem pri reševanju pomanjkanja slovenščine na digitalnih platformah. A sploh obstaja kakšen vzvod, da se velike korporacije prisili k uporabi slovenščine?
V tem trenutku vzvoda, ki bi ga potrebovali, ni, ker je zakonodaja tista, ki bi jih lahko k temu prisilila. Vseeno bi tu kot izjemo navedla Apple, saj so nekako najbolj dovzetni in pripravljajo spremembe, čeprav nočejo povedati, kdaj, kar pa tudi ni sprejemljivo. Ministrstvo za kulturo je pripravilo spremembe, ki bodo pomagale Applu pohitriti uvedbo sprememb, kar pa se tiče ponudnikov pretočnih vsebin, se bo treba teh stvari lotiti na evropski ravni. Tudi Evropska komisija se zaveda problematike in bo zelo verjetno že pri naslednjem implementacijskem poročilu ali pri dopolnitvi direktive dodala kriterij z zelo jasnim določilom o spoštovanju jezika, na podlagi tega pa se bo dalo dobiti konkretne vzvode. To seveda ne bo z danes na jutri, ampak se mi zdi pomembno, da se pritiska in dela na tem. Verjamem, da bomo lahko premaknili stvari, saj je slovenščina navsezadnje uradni jezik EU in podjetje, ki pride na evropski trg, mora spoštovati vse uradne jezike.
Evidentiranje kandidatov za evropske volitve v strankah počasi prehaja h koncu, ste že določili nosilna mesta na listi?
Ne, o tem se še nismo konkretno pogovarjali, si pa glede sebe osebno želim, da se me ocenjuje na podlagi celotnega mandata in dejstva, da svojih stališč, načel in vrednot nisem spreminjala od začetka do konca. Ne želim si, da bi se ocenjeval zgolj zadnji mesec ali zadnjih nekaj mesecev, ko se vsi začnejo obnašati drugače in so tudi bolj dostopni. Jaz sem od vsega začetka takšna, kot sem. Konec koncev sem tudi trenutno evropska poslanka, ki je dobila največ preferenčnih glasov, prej je to bila Tanja Fajon, kar pomeni, da so me ljudje podprli, in delam vse, da jih ne razočaram. Verjamem pa, da lahko naredim še marsikaj več, in če me bodo kot tako ocenili volivke in volivci, bom z veseljem nadaljevala delo.
Slišati je, da v stranki za nosilna mesta potekajo interni boji med člani nekdanje LMŠ in začetniki Gibanja Svoboda, ki si nekako lastijo zasluge za zmago na državnozborskih volitvah.
Ne čutim nobenih internih bojev, niti ne želim biti del tega. Želim si nadaljevati delo, in če bo taka volja, bom delala še naprej z večjim zagonom. Ne želim pa si političnih preigravanj in igric v smislu, da bi dobil nekdo neko nosilno mesto samo zato, ker je to s čim pogojeno, in zaradi osebnih, parcialnih interesov. Želim si in verjamem, da bo naša lista sestavljena tako, da bo resnično najboljša možna lista.
Komentarji