Mervar je na strokovni delavnici z naslovom Elektroenergetika jutri: strategija ali uganka? predstavil ključne poudarke analize stroškov različnih energetskih scenarijev, ki jo je pripravil na prošnjo ministrstva za okolje, podnebje in energijo in je postala javna pred nekaj več kot desetimi dnevi.

Kot so poudarili na Elesu, je s tem želel odgovoriti na različne interpretacije te študije, ki se v zadnjih dneh pojavljajo v javnosti. Čeprav se v javnostih izpostavljajo zlasti finančni vidiki posameznih energetskih scenarijev, je glavnina študije posvečena tehničnim vidikom teh scenarijev prihodnosti, so vnovič opozorili v Elesu.

"Cilj priprave študije je bil pripraviti podlago za kar najboljšo strategijo slovenske energetike v prihodnosti," so citirali Mervarja. Ta v svoji analizi ugotavlja, da so med 12 analiziranimi modeli kombinacije energetskih virov prihodnosti najprimernejši trije.

Glede na vse stroške - investicijske, operativne in druge - je po njegovih ugotovitvah tako najcenejša različica brez podaljšanja obratovanja Nuklearne elektrarne Krško do leta 2063 in brez nove nuklearke v Krškem (Jek 2), ter z 8595 megavati (MW) zmogljivosti pridobivanja sončne energije. Drugi najcenejši scenarij je s podaljšanjem delovanja Neka do leta 2063 in 7000 MW sončne energije, vendar brez Jeka 2, tretji pa tisti s podaljšanjem delovanja Neka do leta 2063 in istočasno gradnjo Jeka 2 ter s 3260 MW sončne energije.

Vendar Mervar ob tem opozarja, da glede na analizo prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in tveganj (SWOT) ni scenarija, ki Slovenijo "brezskrbno pelje v prihodnost".

Glede bistvenih aktivnosti in strateških projektov v okviru energetske politike do leta 2040 Mervar predlaga, da se že letos ustanovi vladna delovna skupina za analizo upravičenosti postavitve t. i. malih modularnih jedrskih reaktorjev (SMR), ki so sicer še bolj na začetku tehnološkega razvoja, a naj bi predstavljali alternativo dragim in zahtevnim projektom novih jedrskih blokov.

Leta 2040 bi morale začeti obratovati vsaj tri nove hidroelektrarne na srednji Savi

Do leta 2026 bi morali ob tem že imeti projekcije tarif za uporabo elektroenergetskega omrežja, prav tako bi morali do takrat pripraviti novi desetletni načrt razvoja elektroenergetskega omrežja 2027-2037.

Do leta 2028 bi se morali odločiti o nadaljevanju obratovanja Neka do leta 2063 in o vlaganjih v obnovljive vire energije ter sprejeti odločitve o Jeku 2 oziroma morebitnih SMR. Sprejeti bi morali tudi novo strategijo na področju obnovljivih virov energije ter pripraviti nov desetletni razvojni načrt slovenskega elektroenergetskega omrežja 2029-2039.

Do leta 2030 bi morala nato začeti obratovati hidroelektrarna Mokrice, ki jo že leta zavira nasprotovanje naravovarstvenikov, ter do leta 2032 še črpalna hidroelektrarna Kozjak, ki jo načrtuje družba Dravske elektrarne Maribor.

Do leta 2033 bi morali zgraditi primerne plinovodne povezave in skladišča ekstra lahkega kurilnega olja na lokacijah obstoječih in novih plinskih elektrarn ter tehnično prevzeti za 500 MW plinskih enot. Leta 2040 pa bi morale nato začeti obratovati vsaj tri nove hidroelektrarne na srednji Savi.

"Pred energetiko v Sloveniji so torej še mnogi ključni in zahtevni koraki, ki bodo oblikovali energetsko prihodnost države. Ti koraki vsak zase zahtevajo tehten premislek, temeljito obravnavo tveganj," poudarjajo v Elesu. Pri tem je treba po njihovih navedbah upoštevati dejstvo, da na trg nenehno prihajajo nove tehnologije, ki bodo sooblikovale prihodnje odločitve in tudi energetiko v prihodnosti.