Nad klavirjem v dnevni sobi prijetne družinske v Portorožu, od koder se razprostira prekrasen pogled na Piranski zaliv, visi uokvirjena fotografija glasbenika Slavka Ivanćiča in nemškega asa formule 1 Michaela Schumacherja. Fotografija je nastala na dobrodelni nogometni tekmi za otroke. Slavko jo nežno poboža in reče: »Poglejte, kako nepredvidljivo je življenje! Michael se je, čeprav je imel smučarsko čelado, poškodoval na smučišču konec leta 2013 in ni novic, da bi bilo z njim bolje, pri meni pa se je zgodil čudež! Bil sem tako rekoč mrtev, a je zdravnikom uspelo nemogoče. Okrevanje je bilo težko, a zdaj se počutim kot bog!« pravi. Devetega julija bosta minili dve leti od usodne nesreče.

Slavko, čigar uspešnice že desetletja lepšajo življenja ljudem, predsednik Krajevne skupnosti Portorož, vodja odbora za kulturo, umetniški vodja Melodij morja in sonca in človek z zlatim srcem, se je pred dvema letoma sredi vročega dneva po druženju s prijatelji z motorjem in brez čelade vračal domov. Vozil je počasi, pičlih deset kilometrov na uro, ko je v krožnem križišču v zadnji del njegovega motorja trčil nepreviden italijanski voznik. Slavko je padel po tleh in z glavo močno udaril ob asfalt. V hipu se je okoli njega razlila luža krvi, ljudje pa so panično klicali na pomoč. »Reševalci in zdravniki so ukrepali v rekordnem času – v 14 minutah, in to mi je verjetno rešilo življenje. Mesec dni sem bil v komi, potem pa se je začelo okrevanje.« Nesreče se sicer ne spominja, niti tega ne, kako je prišel v bolnišnico. Dober mesec je v izolski bolnišnici, da so si njegovi možgani za silo opomogli. Ves čas so mu ob strani stali žena Irena, ki ji je globoko hvaležen za vso pomoč, podporo in ljubezen; hči Iva, sin Marko in številni drugi. Ko si je za silo opomogel in je bil zunaj smrtne nevarnosti, pa so ga prepeljali v Ljubljano, na Inštitut za rehabilitacijo Soča.

Groza in garanje. »Prvi dnevi so bili še posebno naporni, saj me je zaradi ležanja in oslabljenih mišic vse bolelo. Ne morete verjeti, kako telo hitro upade! Mišice, ki se ne gibajo in premikajo, postanejo povsem ohlapne in izgubijo funkcijo. V Soči so mi zdravniki predpisali pravo garanje, od zjutraj do poldneva so se vrstile številne terapije: z magneti, delovne terapije, fizioterapije, obiski pri logopedu in psihologu. Zaradi posledic udarca sem se moral številnih stvari naučiti na novo. Prava zmaga je bila, ko sem lahko za silo izgovarjal besede in se premikal. Bilo me je groza, ko sem pomislil, da morda ne bom mogel početi tega, kar imam najraje, peti. Z neznansko voljo in močjo sem se počasi postavljal na noge. Irena mi je kljub svoji profesorski službi ves čas pomagala čisto pri vsem. Udeleževala se je sestankov z zdravniki in terapevti, se posvetovala, kaj bi bilo najbolje zame.«

Nova nočna mora. Medtem ko je v Soči odlično napredoval po nesreči, je imel hudič spet mlade, tokrat v obliki bule, ki se mu je naredila na vratu. Groza ga je bilo, kaj je to. Bal se je najhujšega – da je rakasta in se bo razširila na glasilke, zaradi česar ne bo več mogel peti. Razmišljal je že, kako bo sklical tiskovno konferenco, na kateri bo razložil, da bo še vedno pisal pesmi, saj kot akademski glasbenik ne more brez tega, da pa ne bo več pel. Zdravniki so ga poslali na dodatne preiskave, a na srečo se je bula izkazala za nenevarno.

»Počasi sem se le sestavljal, zadnji mesec pa sem se že dobro počutil. Bil sem sam v sobi, Irena me je vsak petek za konec tedna odpeljala domov, kjer so me pričakali moji najbližji. Obiskovali so me številni prijatelji, vsi 'moji' iz občine in krajevne skupnosti, številni glasbeniki in drugi.« Domov se je vrnil na dan, ko je njegova vnukinja Marina praznovala tretji rojstni dan. »V torek sem ji zapel vse najboljše, v petek pa je bilo še bolj veselo, ko sem končno prišel domov v Portorož.« Nono Slavkič je prišel na zabavo, je deklica veselo klicala in ga po dolgem času spet objemala. Zaradi cevke za dihanje, ki jo je imel v vratu, ga namreč ni smela, da se ne bi okužil. Lahko sta se samo gledala skozi okensko šipo in se pogovarjala po telefonu. »Da je nisem mogel objeti, je bilo huje zame kot zanjo,« prizna Slavko.

Tisoč ljudi mu je pelo za okrevanje. Glasbenik je vesel, da je po tako hudi poškodbi tako dobro okreval. Z glavo je zdaj vse v redu, hitro so se vrnile besede, spomin, pa tudi njegove zimzelene pesmi so ostale, le mišično maso si mora še povrniti. »Številni mi govorijo, da je pravi čudež, da sem preživel.« Ob strani mu stojijo tudi njegovi iz Crikvenice. »Bilo je naravnost ganljivo, ko me je klicala mama. Ob sebi je imela mojega prijatelja iz mladosti, ki je stal na trgu v Crikvenici in je ljudem povedal, kaj se mi je zgodilo. Tisoč ljudi mi je pelo in mi želelo čim prejšnje okrevanje. Kar srh me je spreletaval po telesu,« razlaga.

Prave prijatelje spoznaš v nesreči. Slavko si je rekel, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Nesreča je mejnik tudi pri tem, kdo je še navzoč v njegovem življenju in kdo ne. »Prvo, kar so mi zdravniki dali vedeti, je, naj ločim zrnje od plev; prave prijatelje od znancev. Prej sem vedno v družbi slovel kot veseljak, ki je zadnji odhajal domov. Zdelo se mi je, da ljudje od mene to želijo in pričakujejo. Imel sem kopico 'prijateljev', s katerimi je bilo vedno veselo. Zdaj sem čez številne naredil križ. Nehal sem piti, dobre volje sem brez kapljice alkohola. Cigaret niti poskusim ne več, pa sem nasmejan, dobre volje in mi ni nič težko narediti,« razlaga glasbenik, ki se je šele po nesreči zavedel dragocenosti življenja. »Bil sem tam gor, pa mi je tisti rekel, da se moram vrniti, da moram še veliko pesmi zapeti in pomagati ljudem. To tudi z največjim veseljem počnem. Zdaj se veselim prihajajočih Melodij morja in sonca, ki smo jim uspešno vrniti nekdanji blišč. Lani sem izpolnil svojo obljubo, ko sem v Soči pripravil koncert, kakor sem jim obljubil. Čaka me še koncert v Bolnišnici Izola, saj sem tudi njim neizmerno hvaležen, da so me vrnili v življenje. Z veseljem pa vsako jutro po sprehodu za zdravje spijem kavo s tastom in taščo. Malo podebatiramo ali pa ju tudi kam peljem, če potrebujeta,« pravi.

Na cesti skušam biti zgled. Slavko je po nesreči spet sedel za volan, seveda takrat, ko so mu zdravniki to dovolili. Najbolj jih je skrbelo, kako je z njegovo glavo, a ga na srečo nikoli ne boli. »Malo težav imam še s spominom, še vedno delam vaje, berem in rešujem križanke. Veliko tudi nastopam. Čeprav se mi še ni zgodilo, da bi pozabil besedilo, imam varovalko. Na nastop se pripravim tako, da imam za vsak primer s flomastrom na roko napisana besedila. Sem še iz stare šole in računalnika ne maram. Vse pesmi pišem na roko,« se smeji. Da lahko vozi, je opravil zdravniške preglede, na katerih so zdravniki ugotovili, da je popolnoma psihofizično sposoben za vožnjo. »Vendar od nesreče dosledno upoštevam prometne predpise. Če znak dovoljuje hitrost 30 kilometrov na uro, peljem toliko, čeprav se za mano nabere kolona in mi vsi trobijo. Sam poskušam biti zgled drugim,« je odločen voznik terenskega avtomobila, iz katerega ima krasen pregled nad okolico. Pa še varnejšega se počuti.

Tožba – da ali ne. Veliko je razmišljal tudi o vozniku, Italijanu iz Trsta, ki je povzročil prometno nesrečo. »Bil sem pripravljen, da me bo poklical, povabil bi ga na kosilo. Želel sem mu povedati, da se mu ni treba vznemirjati, še posebno ker so mi povedali, da je po nesreči dobre tri ure sedel v bližnjem lokalu, ne da bi jedel in pil, in se držal za glavo, češ, kaj da je storil. Vendar se mi ta človek ni oglasil. Nanj nisem jezen, temveč sem žalosten, da je lahko tako brezbrižen. Kljub temu sem se odločil, da ga ne bom tožil. Vse imam urejeno tako s slovensko kot z italijansko zavarovalnico, vendar še ni vsega konec, saj še ne morem iztegniti desne roke, kar je posledica ležanja v komi. Moral bi se odločiti za operacijo, ki bi potekala v narkozi, pa se mi to ne zdi najbolje za mojo glavo. Bom videl, kaj bo prinesla prihodnost. Kmalu bosta minili dve leti od nesreče, zastaralni rok za takšne stvari so tri leta, tako da je še čas za vse. Denar, ki bi ga dobil s tožbo, me nikakor ne zanima. Tako lepo in dobro živim, imam svojo družino, vnuke in najbližje prijatelje, kar je, kakor pravijo v reklami, neprecenljivo. Ponosen sem nase, da sem se odločil, kot sem se. In ko gledam tole fotografijo mene in Schumacherja, ki je bil res krasen dečko, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, sem res vesel, da sem še z vami, da lahko tudi jaz še komu pomagam na tem svetu.«