Izbira je na koncu vedno naša (in s tem tudi odgovornost)

Doslej je bil pri nas nekoliko manj znan, a to zdaj popravlja sveža serija štirih njegovih pomembnih del, ki jih je začela objavljati založba Chiara. Kot nekoga, ki nam bo znal učinkovito osvetliti Glasserjeva učenja, so mi priporočili Mirjano Palčič Bubnič, prekaljeno terapevtko po njegovi metodi. Ko sem jo ob zaključku pogovora pozval, naj se malo pohvali, da jo bom lahko v uvodu učinkovito napovedal, se je za hip zamislila, potem pa namuznila: »Hja, najbolj ponosna od vsega sem vseeno na to, da sem že več kot trideset let v zrelem in ljubečem partnerskem odnosu!«

Prvi aksiom Glasserjeve teorije izbire se glasi: Edina oseba, katere vedenje lahko nadzorujemo, smo mi sami. To se sicer sliši precej očitno …

No, morda se že sliši očitno, ampak to razumeti, ponotranjiti in potem v skladu s tem tudi živeti je pa vse prej kot preprosto. Problem namreč nastane, ko začnemo z vedenjem drugih pogojevati lastno vrednost in veljavnost. Torej v smislu: »Če moj otrok ne stori tega in tega, nisem dovolj dobra mama.« Saj ko to izrečemo naglas, se nam morda res sliši malce nesmiselno, ampak taka prepričanja so v naši podzavesti pogosto zakoreninjena mnogo trdneje, kot si predstavljamo.

Torej nase jemljemo mnogo preveč odgovornosti – celo za obnašanje drugih ljudi.

Tako. In jim obenem v odnosih podeljujemo bistveno več moči, kot bi je smeli imeti. Klasičen primer bi bil, kako ljudje v službi tolerirajo šefe, ki jih ponižujejo in ustrahujejo. Mnogi v takih situacijah vztrajajo tudi vse življenje, čeprav pri tem tako trpijo, da jim na koncu preprosto odpove srce.

Kaj bi takim nesrečnežem svetoval William Glasser?

Taki nesrečneži bi lahko, recimo, odšli. Vsaj na malo daljši rok bi si gotovo lahko poiskali boljšo službo. Ali pa bi lahko šefa prijavili zaradi mobinga. Lahko bi se, recimo, tudi mojstrili v tehnikah, ki bi jim omogočile bistveno lažje prestajanje delovnega okolja. To so seveda samo nekatere najočitnejše možnosti. Ampak nesrečneži iz najinega primera so namesto njih raje izbrali, da bodo ostali in ničesar bistvenega spremenili. S tem so šefu dobesedno podelili moč, da jim uniči življenje.

Žal imam tiste vrste um, ki mi zdajle servira: »Aja? Kaj pa v Auschwitzu, so tam ljudje nacistom tudi podelili moč nad svojimi življenji?«

Veste kako, celo v koncentracijskih taboriščih so se eni ljudje znašli bolje od drugih. Celo v takih peklih so lahko zrasli ljudje, kot je veliki psiholog Viktor Frankl. Ta ni samo preživel, temveč svoje trpljenje potem tudi osmislil z izjemnim prispevkom človeštvu, ki mu ga je grozovita izkušnja omogočila.

V bistvu hočete reči, da je bilo celo v Auschwitzu pogosto na voljo neprimerno več izbire, kot bi si predstavljali.

Tako. Sploh pa taki ekstremni primeri k razumevanju ne prispevajo kaj dosti, temveč kvečjemu zamegljujejo bistvo. Ki je, da nam dolgoročno še tako obupne okoliščine omogočajo boljšo skrb zase. Ravno nedavno sem imela v obravnavi fanta, ki je moral preživeti osem let na Dobu. A se je ta čas odločil izkoristiti, kot se je le dalo. Zaključil je študij, veliko delal na svojem telesu in splošnem zdravju – in se je lahko potem v družbo vrnil neprimerno bolje opremljen, kot če bi se osem let predajal obupu. Tudi njegov primer priča, da imamo skoraj vedno več moči, kot si mislimo. Glasserjevo osnovno sporočilo je tako v resnici zelo optimistično. In prav zato me je tudi tako pritegnilo.

Del bistva je najbrž tudi to, da velikanski del življenjske energije redno zapravljamo za pritoževanje nad rečmi, na katere nimamo vpliva.

Pomembno je predvsem to, ali bomo svoji bolečini pustili, da samo poglablja našo frustracijo, ali pa bomo kaj ukrenili. Za to odločitev pa je ključno, kaj podzavestno verjamemo.

Katera so najpogostejša in najškodljivejša tovrstna prepričanja?

V teoriji zunanjega nadzora govorimo o treh ključnih. In vsako od teh ključnih podzavestnih prepričanj nam dodeli različno življenjsko vlogo. Prva je vloga žrtve, ki je posledica prepričanja, da je naše vedenje predvsem odgovor na zunanje okoliščine in druge ljudi. Druga je vloga rešitelja, ki nam življenje dirigira po taktu prepričanja, da je naša dolžnost doseči, da se drugi vedejo tako, kot si želimo. Oziroma kot se nam zdi prav.

Drži, žrtev in rešitelj sta res zelo pogosti vlogi, ki ju srečujemo. Katera pa je tretja?

Preganjalec. Ki je lahko izjemno kreativen pri tem, kako druge prisiliti, da se vedejo v skladu z njegovo voljo. Pri tem sploh nima nujno slabih namenov. Pravzaprav jih praviloma nima. Ljudje smo namreč virtuozno izmojstreni v mehanizmih, ki nam omogočajo, da lahko trdno verjamemo v svoje najboljše namene.

Kako lahko najbolje razgradimo te tri osnovne toksične vloge?

Z notranjim nadzorom. Ki je sama srž Glasserjeve teorije izbire.

Torej da vso energijo, ki jo premoremo, vržemo v nadzor sebe?

Da. Izbira je na koncu vedno naša in s tem tudi odgovornost. Mi smo tisti, ki dajemo pomen vedenju drugega. Ko začnemo ta pomen počasi slabiti oziroma spreminjati v skladu s prepričanji teorije izbire, nas to lahko zelo opolnomoči.

A kako omenjeni nadzor nad sabo dosežemo?

Za začetek tako, da se začnemo spoznavati. Da začnemo počasi razumeti, zakaj določenim vedenjem drugih pripisujemo tako škodljivo visok pomen. To razumevanje nam lahko pomaga, da počasi tudi drugemu dopustimo njegovo resničnost – celo če ni povsem v sozvočju z našim prav. Seveda pa moramo tudi njegov prav, preden ga lahko sprejmemo, najprej sploh razumeti.

Razumevanje sebe nam torej pomaga tudi do postopnega razumevanja drugega?

Tako. Lahko pa doumemo tudi, da je naš prav preprosto preveč v navzkrižju s pravom nekoga drugega, da bi bilo sploh smiselno poslušati. Če je tako, je tudi to vsekakor dragocen uvid.

Ampak kako take uvide sploh dosežemo? Kakšne so tehnike?

Zelo pomemben prvi korak je, da pridemo v stik s svojimi čustvi. Da začnemo torej počasi ozaveščati, kako se sploh počutimo.

Aha, razumem, kaj mislite. Bi bila preveč radikalna teza, da večina ljudi v resnici sploh ne ve, kako se počuti?

Težko odgovorim. Sicer vem, kaj mislite. Ampak mogoče bi se raje osredotočila na iskanje rešitev. Ključno se je dovolj izobraziti, da doumemo, kako je vedenje drugega vedno zgolj informacija o tem, kako ta drugi v danem trenutku vidi položaj. Na nas je, da z lastnim konstruktivnim vedenjem ustvarjamo pogoje za optimalno delovanje drugega. Več kot to pa ni v naši moči.

No, pa saj je že to izjemen dosežek.

Veste, sprejemanje sebe ni seveda ponavadi nobena veselica, vsaj na začetku ne … In tudi zato jih tako veliko stori veliko napako, da trpijo v tišini in za svoje trpljenje nikomur ne povejo.

Kako je vam osebno pomagala teorija izbire?

Sama sem se za prvo izobraževanje o tem odločila iz poklicnih razlogov. Oziroma zato, ker sem svoj poklic jemala mnogo preresno.

Lahko poveste kaj več o tem?

Vrsto let sem delala na centru za socialno delo. Kar pomeni, da sem se vsak dan srečevala z ljudmi v stiski, ki so bili prepričani, da moram poskrbeti zanje. To je bila seveda res moja naloga, a so mnogi od mene pričakovali precej več, kot je sploh v moči socialnega delavca. Tako sem potrebovala kar nekaj izobraževanja, da sem doumela, da sem se od nekdaj angažirala maksimalno in za tiste ljudi storila vse, kar sem lahko. Če so bili kljub temu nezadovoljni z mano, pa to ni bila moja krivda. Očitno sem potrebovala Glasserjevo razlago ljudi, da sem jih lahko sprejela.

In hkrati nehala čutiti krivdo ob njihovih frustracijah?

Tako nekako, ja. Doumela sem, da so bili njihovi izpadi samo njihov najboljši poskus, da bi poskrbeli zase. Žal jih ni nihče naučil boljše. Prej sem verjela, da sem dovolj dobra socialna delavka samo, če dosežem, da se ne bodo več tako obnašali. Ali pa da bodo vsaj stopili iz pisarne pomirjeni. Sčasoma sem doumela, da to pogosto preprosto ni v moji moči.

Aha, vaša arhetipska vloga po Glasserju je bila torej vloga rešitelja?

Tako. V poklicih, kot je bil moj, se pogosto znajdemo prav ljudje, ki smo bili v otroštvu naučeni igrati tako vlogo. In jo igramo tako dobro, da se sploh ne zavedamo, da jo igramo. Pa me ne razumite narobe. Svojo službo sem imela res izjemno rada. A po kakih desetih letih mi je začelo vse skupaj prihajati do živega.

Ko ste usvojili Glasserjeve principe, ste se vrnili v staro okolje in vztrajali?

Seveda, še celih petnajst let. Le da mi je bilo neprimerno lažje.

Kar je najbrž celo največja zmaga od vseh. No, bralke bo gotovo zanimalo tudi, kako vam je uspelo tisto, s čimer ste se pohvalili v uvodu. Namreč več kot trideset let dobre in trdne partnerske zveze.

Hm, na to seveda ni hitrega in preprostega odgovora. Morda bi veljalo omeniti, da že od začetka verjamem, da sta partnerja dva ločena sistema. Točneje, dve ločeni osebi, vsaka s svojimi predstavami, kaj je partnerski odnos. Zame odnos pomeni »drug ob drugem«, ne »drug v drugem« ali celo »drug na drugem«. Slednji dve vrsti odnosov sta praviloma zelo zadušljivi. Sama sem imela svobodo vedno zelo pri vrhu lestvice potreb. Svoboda je zame enako kot ljubezen in obratno.

Ko bi le kdo to razložil večini mojih bivših punc!

(smeh) Očitno razumete, kaj mislim. No, saj najbrž sem tudi zato našla prav Glasserjevo novo teorijo osebne svobode. Pomagala mi je predvsem na poklicnem področju, glede partnerskega odnosa pa sem že kar dobro sama vedela, kaj želim oziroma česa res ne želim. Vsekakor ne tega, da bi imela namesto partnerja očeta, ki bi mi ves čas govoril: »Kam greš, zakaj greš, zakaj je to potrebno, kaj si si zdaj spet izmislila?« Ne, hvala, še enega takega očeta preprosto ne potrebujem. Vedno sem vedela, da želim za partnerja človeka, ki mi bo stal ob strani in me poskušal razumeti tudi, ko mu moje vedenje ne bo godilo. In s katerim lahko potem to njegovo nelagodje prijateljsko uskladiva. Iskala in našla sem takega, ki se ne do sebe ne do mene ne obnaša kot do objekta. Tega je v družbi žal res ogromno. Ampak halo – ljudje vendar nismo objekti! Ljudje smo živa bitja, ne pa kandelabri!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana

naslovnica