Sašo se danes zaveda odgovornosti svojega priimka, a vedno ni bilo tako. »Na začetku svoje glasbene poti se tega nisem zavedal, saj smo bili ljubiteljski ansambel. Z leti se je to seveda spremenilo. Naše občinstvo je vedno večje, poslušajo nas različne generacije in zato je tudi odgovornost vedno večja. Ljudem moramo ponuditi kvaliteto in jim na koncertu približati oziroma utrditi ljubezen do Avsenikove glasbe. Potruditi se moramo, da jih bodo na ta priimek tudi v prihodnosti vezali lepi spomini,« se zaveda Sašo, ki se še dobro spominja časov, ko si je 'atovo' glasbo vrtel še na kasete. »Sedaj, ko ne samo poslušam, ampak Avsenikovo glasbo tudi izvajam, me obda kopica spominov. Ta glasba se mi je od nekdaj zdela zabavna, vedno me napolni z energijo in spravi v dobro voljo. Kot izvajalec pa lahko rečem, da je potrebno veliko truda, discipline in želje, da lahko kot glasbenik to energijo, ki jo ta glasba nosi v sebi, predaš naprej. Na odru je vedno potrebno najti motivacijo, da občinstvo začuti čar teh melodij. Šele zdaj sem se začel zavedati, kako so se morali včasih potruditi, da so Avsenikovo glasbo zasidrali v svet.«

Naporno usklajevanje z družino

Člani Ansambla Saša Avsenika ogromno dni v letu preživijo na odrih v tujini. Usklajevanje družine in glasbenega življenja ni vedno enostavno, kot pravi Sašo, ampak ima tudi to, tako kot vse v življenju, svoje prednosti in slabosti. »Moja žena Staša je steber naše družine, jaz pa sem nekako prevzel karierni del. Ne glede na vse pa se trudim, da čas, ko sem doma, maksimalno izkoristimo. Takrat Živo in Vido na primer skupaj odpeljeva v vrtec, čez dan narediva vse svoje obveznosti, popoldne pa se odpravimo na kakšen sprehod. Vedno se mi tudi pridružita, ko vadim harmoniko in se tudi ob tem pozabavamo. Učiva jih, da je čar glasbe ravno druženje in zabava,« opiše Sašo, ki priznava, da njegovi hčerki glasbenih ambicij še nimata, saj sta za to še premladi, ju bo pa ne glede na to, kaj bosta v življenju počeli, brezpogojno podpiral.

Avsenikova tradicija

Brata Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik sta svoje muziciranje iz domače Jožovčeve gostilne v Begunjah ponesla v svet. Sprva po bližnjih vaseh, kasneje pa na največje odre širom Evrope, Severne Amerike, Kanade ... Ansambel bratov Avsenik je tako gostoval v prestižni Berlinski filharmoniji, večkrat so razprodali münchensko Olympiahalle, ljubljansko Halo Tivoli, odpirali so polete v Planici, gostovali na olimpijadi v Sarajevu, prejeli mnogo nagrad za število prodanih nosilcev zvoka in so bili mnogokrat odlikovani za svoje delo. Po zaključku delovanja Ansambla bratov Avsenik so družinsko glasbeno tradicijo nadaljevali Gregor Avsenik s svojim ansamblom ter Gašperji; leta 2009 pa je harmonika ponovno prišla v Avsenikove roke, ko je Sašo Avsenik na znameniti oddaji Musikantenstadl v Passau prvič zaigral s svojimi muzikanti. Po štirinajstih letih lahko mirno rečemo, da Sašo upravičuje nasledstvo dedka na harmoniki. S svojim ansamblom polni koncertne dvorane po Sloveniji in tujini, trikrat je že razprodal Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, sprejemal slovenske športne junake, pesem Ena bolha na pomoč pa trenutno kraljuje na lestvicah slovenske narodno-zabavne scene.

Letos torej mineva 70 let, odkar so zazveneli prvi toni Avsenikovih viž, vrhunec praznovanja pa bo koncert na Ljubljanskem gradu, kamor bodo Sašo, Monika in Gregor v goste povabili imenitna imena slovenke glasbe, ki so svojim doprinosom zaznamovali bogato Avsenikovo glasbeno dediščino ali pa so se v svojem glasbenem delovanju poklonili Avsenikovi glasbi.