Zdaj je Saša Lendero namreč že v dobri koži, kar je očitno tudi na prvi pogled, saj je videti naravnost fantastično. Saška ni zanimiva sogovornica samo zato, ker brez dlake na jeziku govori o osebnih stvareh, njeno razmišljanje je zagotovo koristno za vse nas, saj se je ob grenkih preizkušnjah veliko naučila.
Pred dvema letoma ste mi rekli, da veste, da bosta z Miho skupaj za vedno, saj sta šla že čez vrsto preprek, težkih stvari, tudi pred smrtjo vaše mame ...
In zdaj je slika popolnoma drugačna. (nasmešek)
Po poroki je šlo z vama z Miho navzdol … Kako je to mogoče, ko sta bila že tako dolgo skupaj?
Ne vem ... Verjetno v življenju ali zvezi pridejo trenutki, ko se oba ali pa eden od dveh ozre nazaj in ugotovi, da je določene vidike sebe zanemaril, spustil, ni razvil ... Takrat najbrž pride tudi potreba, da te svoje aspekte uresniči. Kaj natanko se je zgodilo, ne bi znala odgovoriti, ker še zdaj ne vem. Je pa nastala med nama ogromna razdalja, ki je nisem opazila prav hitro. In ko se to zgodi, sta dve možnosti. Ali se partnerja zavesta, kaj se dogaja, in se poskusita s skupnimi močmi ali vsak zase dokopati do razloga, zakaj je tako. Velikokrat ni kriv odnos, sploh če je ta veliko let lep. Dostikrat gre za napetosti, ki jih človek nosi v sebi in bi se jim takrat moral posvetiti. Potem je odvisno, ali znaš to narediti skupaj. Sicer pa mora to vsak reševati po svoje, po svoji poti. Zdi se mi pomembno, da je najin odnos še vedno lep, podporen, da si res želiva dobro in si pomagava, če si le lahko. Seveda je tako tudi zaradi Arie, ki naju povezuje.
Ločitev zagotovo ni lahka …
Težko je, ko se trgajo tako dolgoletne vezi. Ampak vedno mi je bilo v tolažbo zavedanje, da nas vesolje, bog vodi v skladu z našim poslanstvom. Verjamem, da smo v vsaki točki življenja točno tam, kjer moramo biti.
Sta poskusila rešiti stvari oziroma odnos s pogovorom?
Komunikacija med ljudmi se mi zdi zelo pomembna in vedno zagovarjam odprt in odkrit pogovor. Sem pa ugotovila, da včasih ne gre ... Včasih ne veš, ali je na drugi strani sprejemnik, ki se je ugasnil in ne želi več sprejemati tvojih valov, ali pa je na drugi strani sprejemnik, ki sprejema in oddaja drugačne vrste valov, kot jih sam pošiljaš. Absolutno se ob tem vprašaš, ali sploh komuniciraš tako, da oseba začuti stvari, ki so v tebi, ali je mnogo stvari šlo mimo nje, čeprav sam misliš, da si jih skomuniciral. Pri komunikaciji se velikokrat osredotočimo na besede, a komunikacija je vse: od energije, telesne govorice, dejanj. Dolgo sem se spraševala, kje se je ta povezava prekinila. Odgovorov na nekatera vprašanja ne dobimo nikoli. Ugotovila sem, da je, tudi če ne bom nikoli dobila vseh odgovorov, že sama situacija dovolj velik odgovor. Najina pot se je zaključila. Po vseh neodgovorjenih zadevah me zdaj veliko bolj zanimajo stvari, ki se dogajajo v meni.
V mladosti verjamemo, da bo po šolanju, ko bomo imeli partnerja in službo, potem kar vse v redu. V resnici pa je življenje ves čas boj, kajne?
Ja, je, ampak mislim, da je to zaradi tega, ker se učimo. Čustveno smo dolgo nebogljeni mladički. V dobrih časih se človek prepusti temu in samo uživa. Takrat ne razglabljamo o sebi, svetu, drugih. Vedno nas morajo boleče stvari pripeljati do spoznanja, da se ne poznamo tako dobro. Morda so v ozadju še stvari, ki se jih ne zavedam in vplivajo na moje odločitve, besede, ravnanja. Ko ti je res težko, se s tem spoprimeš, ker prej nimaš motivacije. (smeh). Dejstvo je, da partnerstvo res pomeni delo. Skoraj stoodstotno moram reči, da na žalost ni tako, kot si marsikdo predstavlja: da je po zaljubljenosti v partnerstvu dovolj samo ljubezen.
Rekli ste »skoraj stoodstotno«. Da si ne upate več nič trditi zagotovo, je verjetno tudi posledica izkušenj, je res?
Točno tako. Ne bi želela pametovati in se postavljati s svojimi izkušnjami, ker jih imajo številni še več. Zame je pomembno spoznanje, da je ljubezen za zelo pogumne. Za tiste, ki nimajo tega poguma, pa so bolj površinski odnosi, ki lahko tudi zelo dobro funkcionirajo dolga leta ali celo vse življenje. Odvisno je, kaj si v življenju želiš.
Je tudi za ločitev potreben pogum?
Ja, absolutno. Ko si z nekom dalj časa, ločitev zahteva pogum, ker trgaš vezi, ki so vpletene v tako rekoč vsak korak tvojega življenja, v smislu čustev, življenjskega sloga, družine, prijateljev, posla, razmišljanja … V dolgoletnih zvezah moraš najprej poskusiti reševati težave, ker je v takšnih zvezah potencial, ki si ga znal dolga leta regulirati, hraniti. Ima pa vsaka stvar na svetu – ne glede na to, kako dolgo traja – svojo življenjsko dobo. Ko v nekem trenutku poskusiš vse, kar znaš in zmoreš, pa to ne prinese rezultatov, je smiselno upoštevati tudi možnost, da je stvar prišla do konca.
Ste vi prvi začeli govoriti o koncu zakona?
O tem ne govorim rada, saj je to del najine pretekle zasebnosti. Odkrivanju in deljenju podrobnosti o dogajanju in razhodu sva se oba odpovedala in tega se želim držati. Raje govorim o svojih občutkih, saj so ti samo moji in s tem ne posegam v nikogar drugega.
Po ločitvi in Mihovi selitvi ste ostali z Ario, velikokrat pa tudi sami, ker je hči tudi pri očetu. Je bil to šok, saj ste bili vajeni s partnerjem preživeti ogromno časa skupaj? Kdaj ste najbolj občutili osamljenost?
Kadar sem ostala sama v stanovanju, nisem čutila osamljenosti, ker sem se počutila na vse načine, fizično, psihično in mentalno, tako izčrpano, da nisem mogla biti niti osamljena. Takrat sem samo naredila stvari, ki so bile nujno potrebne, potem pa obležala, bila v neke vrste hibernaciji.
Kako pa ste spali v prvih nočeh, ko ste bili sami v zakonski postelji?
Prve tri mesece sem spala kot ubita. Nespečnost se je začela pojavljati pozneje. Počutila sem se tako prazno, da nisem bila osamljena, bila pa sem žalostna, in to je bilo skoraj edino čustvo, ki sem ga čutila.
Ste jokali?
Zelo malo. Veliko sem jokala v fazi, ko sem ugotovila, da vse razpada, ob dejanskem fizičnem razhodu pa ne več. V splošnem nisem človek, ki zlahka in veliko joka. Uspe mi potlačiti žalost in lahko funkcioniram. Ljudje, ki me ne poznajo, ne bi posumili, da je karkoli narobe.
Je to tudi vpliv odra, kamere, kjer ste vajeni biti nasmejani, ne glede na to, kaj se vam je dogajalo v zasebnem življenju?
Vsekakor mi je to v tem času pomagalo, da sem skrila žalost, ni mi pa v resnici pomagalo. Mislim, da mora biti žalost izjokana! Če dalj časa žalost nosiš v sebi, se lahko začne izražati tudi s fizičnimi težavami.
Miha vam je bil vsa leta v veliko pomoč, kako ste torej sami poskrbeli za kakšna fizično bolj naporna opravila, ki jih je prej opravil on?
Vedno sem bila navajena, da lahko poskrbim za vse tudi sama, tako da mi niti pri težjih fizičnih opravilih ni nič manjkalo. Bolj sem pogrešala občutek družine, povezanosti, smisla, ki sem ga imela v družini. Družina se mi je vedno zdela tako pomembna celica, da je bil ves moj obstoj prepleten s tem.
Ste imeli zaradi razpada zakona občutek življenjskega neuspeha?
Zagotovo. Zavestno sem se poskusila skoncentrirati na to, da sem hvaležna, da sem z nekom preživela več kot 20 res lepih let, kljub vsem vzponom in padcem, ki jih seveda imaš.
Ali je pritisk v zvezi z dobrim videzom večji za nekoga, ki mora nastopati na odru, ali za ločenko, ki je novopečena na trgu?
(smeh) Hm ... Ne čutim nobenega velikega pritiska in navala! Ko sva z Miho javno naznanila, da sva se razšla, je bilo nekaj mesecev sicer res ogromno sporočil moških …
Vam je to koristilo v tistem trenutku? Morda kot obliž za ego?
Popolnoma nič!
Ste bili na kakšnem zmenku?
Ne.
Si želite na zmenek?
Ne vem. Trenutno si težko predstavljam kaj takšnega, bi si pa v življenju še želela kakšen pomemben in lep odnos z moškim.
Kako ste spremenili svoje življenjske navade, ko se vam je življenje obrnilo na glavo? Ste se začeli več družiti s prijateljicami?
Moje prijateljice so imele konjske živce, veliko potrpljenja in pokazale so veliko ljubezni. Ko imam problem, namreč moram o tem govoriti. In če nimam nikogar nasproti, ki bi me poslušal, se pogovarjam sama s seboj. Šele ko nekaj izgovorim, to dobi neko jasnost. Zelo malo nasvetov v popolnosti upoštevam, mi je pa zelo pomemben vpogled nekoga, ki me pozna in me ima rad. Kadar imam preveč misli v glavi, jih glasno izrečem, ker šele takrat postanejo usmerjene in jasne. To je podobno pisanju dnevnika. Saj sem tudi veliko pisala in še pišem, ne sicer čisto v obliki dnevnika, ampak v obliki zapisov …
Se nam obeta knjiga z naslovom Lenderova o ločitvi?
(smeh) Če bi povedala vse, kar se mi je dogajalo v življenju in kako se mi je dogajalo, bi bilo to kar zanimivo branje … A večina ljudi ima v življenju podobne zgodbe, le da jih doživljamo različno in z različno intenziteto, eni z malo več drame kot drugi.
Komentarji