"Obstaja velika možnost, da se tragičen primer v Srbiji v prihodnje zgodi tudi na kateri od slovenskih šol. Praktično ni velike razlike med dogodki, kjer prihaja do fizičnega nasilja ali nasilja v šoli z orožjem, kajti v obeh primerih gre v ozadju za veliko jeze nasilneža. V zadnjem času se tudi na naših šolah dogajajo nasilja s predmeti, kot so noži, kladivo … Edina sreča je, da nimamo toliko orožja, kot ga imajo v državah bivše Jugoslavije. Sicer pa – človek je zelo kompleksno bitje … V bistvu pa gre za rezultat celotnega sistema, sodobne tehnologije, predvsem pa vzgoje ter nemoči institucij, ko pride zadeva tako daleč, da otrok postane nevaren za okolico," je jasen ravnatelj največje ormoške osnovne šole Aleksander Šterman.

Medtem ko smo še pred leti tragične dogodke o strelskih pohodih po šolah v ZDA spremljali le po televiziji, so sedaj tako rekoč pred hišnim pragom. Svet je pretresel tragičen dogodek v Srbiji. Mediji so v zadnjem času poročali tudi o nekaterih incidentih na slovenskih šolah. V začetku leta je na eni izmed slovenskih šol učenec napadel drugega učenca s kladivom. Pred kratkim je po družbenih omrežjih zaokrožil primer medvrstniškega nasilja v Celju. Nasilje v šolah sicer ni redek pojav in nas spremlja od samega začetka. Z njim se srečujejo na vseh šolah. Toda kaj lahko naredijo starši, učenci in učitelji, ko se srečajo z nasilnim učencem? Če otroka ne znajo ali ne zmorejo ustaviti sedaj, kako ga bodo, ko bo odrasel človek?

Ravnatelj OŠ Ormož Aleksander Šterman meni, da se vse začne doma. Z vzgojo. Otrokom je treba nuditi varnost in toplino, hkrati pa jim jasno določiti meje in jih tudi upoštevati: "Šola je prostor, kjer se zgodijo posledice vzgoje v primarnem družinskem okolju. Osebnostne lastnosti se v veliki meri izoblikujejo do 6. leta starosti, kar pomeni, da otrok, z njimi vstopi v šolski prostor. Šola sicer deloma tudi vzgaja, ampak predvsem socializira in uči. In če otrok ni deležen primernih vzgojnih prijemov, odstopa v svojem vedenju od sovrstnikov. Pogosto se pri takšnem otroku pojavljajo vedenjske težave, lahko je tudi nasilen ali pa postane žrtev nasilja. Tega sicer ni možno posploševati, toda velikokrat so nasilneži otroci, ki so tudi sami deležni različnih oblik nasilja ali zlorab."

Šole nemočne

Toda v primeru nasilnih dejanj v šoli trčijo ob zid – nemoč sistema. Kot opozarja Šterman, v hujših primerih nasilja šola kot institucija nima pravih vzvodov, da bi lahko nudila ustrezno takojšnjo pomoč nasilnežu, kajti tisti, ki izvaja nasilje, običajno sporoča stisko, ter na drugi strani ostalim učenem zagotovila varno šolsko okolje, na način, da bi takšnega otroka vsaj začasno lahko odstranila iz šolskega okolja. Včasih se zgodi, da se zadeva ustavi že na prvi stopnici – pri starših. "V šolah nedvomno delamo vse v dobro otroka. Tam, kjer starši dovolijo, da jim šola pomaga, je bistveno večja možnost, da bo takšen otrok nekoč zdrav in funkcionalen človek, kakršnega si najbrž želi vsak starš. Toda v primerih, kjer starši ne vidijo svoje ključne vloge pri vzgoji otroka in imajo občutek, da šola s postavljanjem meja naredi dovolj,  trčimo ob zid. V takih primerih so malo verjetne pozitivne spremembe vedenja takšnega otroka ... "

Prešolanje je mogoče samo ob soglasju druge šole ali odločbi sodišča

Kot je sicer pojasnil, lahko šola otroku izda vzgojni opomin – kar tri tovrstne opomine. Vendar se po tretjem izdanem opominu zadeva pravzaprav konča. Teoretično bi lahko šola ob soglasju ali na zahtevo staršev vključila učenca v drugo šolo, če bi seveda druga šola s tem soglaša, toda te soglasja praviloma ne dajo. "Šola dejansko nima pravega vzvoda, da bi učenca, ki je nevaren za okolico, razen če pride do nekega hudega kazenskega prekrška, ki ga preganja policija in sodišče, odstranila iz šolskega okolja in ga predala ustreznim institucijam oz. namestila v ustrezen zavod, kjer bi mu strokovnjaki nudili potrebno pomoč. Da so takšni otroci deležni pri strokovnjakih po uro pomoči na mesec ali celo na tri mesece, je daleč premalo. Tudi vzgojni zavodi so polni, poleg tega pa je zelo težko doseči vključitev otroka v vzgojni zavod, če ni šlo za večkrat ponovljeno kazensko dejanje … Potem pa je še težava pri drugih strokovnih službah, na katere se obrnemo, na primer center za socialno delo, kar pa se je do sedaj le v redkih primerih izkazalo kot učinkovito. Po navadi tako šola ob tovrstnih težavah ostane sama, brez podpore," je nadaljeval Šterman in poudaril, da bi bilo treba šoli dati več vzgojno izvršnih pooblastil, na drugi strani pa izpeljati korenite spremembe in oblikovati celoten sistem z ustreznimi strokovnjaki, ki bi primerno poskrbel za takšnega otroka in mu nudil pomoč ter ga, če domače okolje ni zdravo, od tam tudi odstranil oz. bi v družino posegali tudi družinski terapevti. Ker se vse začne doma, v družini, pa bi po njegovem bilo nujno vzpostaviti tudi šolo za vzgojo otrok.

Učenca želeli namestiti v vzgojni zavod, a po treh mesecih še brez odločitve

Letos so na njihovi šoli obravnavali primer, ko so učencu zaradi ponavljanja nasilnih dejanj odredili pouk na daljavo. Nato so sklicali timski sestanek s pristojnimi službami (med drugim s Policijo, Centrom za socialno delo Maribor) ter skupaj podali predlog, da učenca nujno namestijo v ustrezni vzgojni zavod in mu omogočijo ustrezno obravnavo. Toda po treh mesecih otrok še vedno ni nameščen v ustrezen vzgojni zavod. "Prav bi bilo, da na nivoju države sistemsko uredimo celostno obravnavo otrok s ponavljajočimi se vedenjskimi težavami. "