Vse našteto lahko pomeni, da ste bolni – izgoreli. Prav je, da v takem primeru poiščete strokovno pomoč. Pogosto slišimo izjave, da je nekdo pregorel, pa govori le o močnejši utrujenosti, odporu do dela ali naveličanosti. Tako kot ni vsaka žalost že depresija, tako tudi nista vsaka izčrpanost in odpor že izgorelost. Treba je razlikovati med delovno izčrpanostjo in sindromom izgorelosti. Delovna izčrpanost je normalna posledica dolgotrajnega intenzivnega dela, sindrom izgorelosti pa je resna psihična motnja. Kadar zgoraj naštetih znakov ob kronični utrujenosti ni, govorimo o delovni izčrpanosti.

Bolezen sodobnega časa?

Do izgorevanja pride, kadar sovpadejo zunanje prisile z notranjimi. Živimo v svetu, v katerem štejejo dosežki, dobiček ... za vsako ceno. Tako so ključni vzroki za izgorelost tudi nekatere tvegane osebnostne značilnosti, predvsem perfekcionizem, deloholizem, močna čustvena ranljivost, zlasti na kritike, strah pred zavrnitvijo ali izgubo naklonjenosti ter pretirano angažiranje in dokazovanje. Pravimo, da je vrednotenje odvisno od dosežkov in od pohval. Zato se ljudje angažirajo čez vse meje – pri delu (pretirana storilnost), v odnosih (intenzivna čustvena angažiranost in skrb za druge), v šoli, pri športu itd. Pri takem vedenju se ljudje psihofizično in čustveno izčrpavajo.

Zdravljenje

Pri zdravljenju izgorelosti lahko izbiramo med hitrimi in trajnimi rešitvami. Zdravila in kratkotrajne terapije sicer hitro omilijo simptome, ne spremenijo pa osebnostnih značilnosti, ki so vzrok za izgorevanje. Zato se cikel izgorevanja lahko ponavlja oziroma se lahko stopnjuje do končnega zloma. Trajna rešitev je predvsem spreminjanje nekaterih osebnostnih značilnosti, ki pomenijo tveganje. Če jih želimo trajno spremeniti, moramo spremeniti tudi strukturo možganov, kar pa zahteva več let dela na sebi, najboljše s pomočjo psihologa ali psihoterapevta.